Mozirska koča

mozirska-koca-cover

Všeč mi je tale ideja, da vsak vikend obiščem kakšen nov hrib. Tokrat je bila na vrsti Mozirska koča na Golteh – 1356 m. Koča obratuje že od daljnega leta 1896. In smo spet pri nacistih; seveda so tudi tod okoli strašili in kočo leta 1942 požgali – tako kot tudi vse ostale, oziroma ostalo. Menda so prizanesli malo kateri hiši. Leto dni po vojni, leta 1946, so kočo ponovno zgradili a je ta leta 1950 ponovno pogorela v gozdnem požaru. Smola. Čeprav imam po strani starega očeta korenine v teh krajih, o njih ne vem prav kaj dosti. Tokrat pa tudi nisem imel nekih pričakovanj. Nedelja je bila meglena, kisla in konstantno je kazalo, da se bo zdaj zdaj ulilo. Z razgledi tokrat ni bilo nič. Je pa res, da ima tudi megla lahko svoj čar. Temperature za ta letni čas so smešno visoke, ampak se ne pritožujem. Aja, če ste na to pot  s seboj pozabili vzeti pijačo, se lahko med vmes na dveh lokacijah napojite z bistro izvirsko vodo.

Krvavica

Krvavica

Sicer se je ravno pričel čas kolin in je naslov več kot na mestu, vendar moram razočarati, ne bom govoril o svinjskih dobrotah. Nedelja je vedno dober dan za kakšen daljši, ali pa tudi krajši, izlet v hribe. V naših krajih so “de facto” izbor Mrzlica, Celjska koča, Grmada, Šmohor in, če se res mudi, Hom. Če bi konstantno hodil le na en hrib, bi se ga seveda hitro naveličal, zato je super, da imamo nekaj izbire. Velikokrat, ko se peljem proti Vranskem, se zalotim, da zrem proti hribu bizarnega, prekleto strmega videza. S svojimi 909 metri ni ravno velik, vseeno pa precej izstopa. Še več, poleg njegove nenavadne oblike, strmine, ga spremlja še zelo stara legenda, ki sega v obdobje srednjega veka našega Knežjega mesta – Celja. Legenda pravi, da naj bi tukaj umrla Veronika Deseniška, ki naj bi jo vrgli preko čeri. Pravijo, da še danes hodi tod okoli ob mesečnih nočeh sedet na skale. Od tod torej nenavadno ime, Krvavica.

Šlamparija v Hudičevem grabnu

000_4468

V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.

Picture of a data storage

Oni dan me je prijela rahla paranoja, ko je na mojem strežniku – tistemu na podstrešju – zastokal disk in sem bil več ali manj prepričan, da sem izgubil vse svoje fotografije. Skozi leta se je teh nabralo za nekje slabih sto giga, peljejo pa me nazaj tudi do leta 2006. Disk sem k sreči usposobil in do katastrofe ni prišlo. Sicer en sam crknjen disk katastrofe niti nebi smel predstavljati po zaslugi RAID-a. Ampak nikoli ne veš, elektronika ti jo vedno lahko zagode. Še posebej, ko imaš vse hranjeno na starih, preteranih diskih. Ljudje temu ključnemu delu opreme pogostokrat dajemo premalo pozornosti. Do takrat, ko je prepozno… Potem je na vrsti panika in jokanje ter preklinjanje. In kot pravijo: »Bolje preventiva kot kurativa«. Ker mi fotografije veliko pomenijo, jih nikakor ni smotrno pustiti ležati samo na domačih diskih ter slepo verjeti, da ne more iti nič narobe.

tesla-cover

Ko slišim ime Nikola Tesla, najprej seveda pomislim na enega najpomembnejših znanstvenikov in genialcev sodobnega časa. Pionirja, revolucionarja, ki je močno prispeval k oblikovanju sodobnega človeštva ter sodobne industrije. Dramatično je vplival na vsa tehnološka področja modernega človeštva. Industrija, medicina, telekomunikacije… Od turbine pa do mobilnega telefona – ne mobilnega telefona direktno, ampak posredno. Nato se spomnim srednje šole in profesorja elektrotehnike, g. Matjaža Žeraka, kako je z izjemnim žarom in vnemo do potankosti razlagal delovanje Teslovega transformatorja, indukcije itd., velikokrat pa je rad poudaril tudi izjemno pomembnost obstoja Nikole Tesle ter njegov enormni vpliv na svet kot ga poznamo danes. Ko smo govorili o gostoti magnetnega polja, se mi je vedno dobro zdelo, da je enota za le-tega, poimenovana Tesla. Na Balkanu – kamor štejem tudi Slovenijo -, ga bodo ljudje vedno imeli za svojega; od tu tudi ta, tihi ponos ob omembi njegovega imena.

Ljudje kot je bil Tesla so izjemno redki, seveda pa to ne pomeni, da ne obstajajo. Prav zdaj, v tem trenutku, nekje v svojem malem laboratoriju, se manično predajajo svoji obsesiji, stremenju k premikanju meja nam znanega, reševanju nerešenih ugank in skrivnosti. Le redki premorejo takšen fokus, predanost, domišljijo in malodane norost pri svojem delu. 100% se zavedajo kaj je njihovo poslanstvo na tem svetu, zato so mnogokrat odrinjeni, tja med čudake, morda vaške posebneže, saj ne znajo harmonizirati z vsakdanjimi ljudmi – ali pa ti ne znajo harmonizirati z njimi. Živijo v neki drugi dimenziji. Tesla je bil definitivno mnogo, mnogo let pred tedanjim človeštvom, tudi pred tedanjim znanstvenim svetom. Zato je bil v očeh povprečja čudak, norec, a vseeno genialec brez primere, skoraj prerok. Govoril je o stvareh, ki so nas doletele desetletja kasneje.

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.