Fontana piva v Žalcu

Processed with Snapseed.

Dobrih ducat let nazaj so na klopeh Žalskega parka posedali močno shujšani čudaki, ki so se radi zbirali v skupine. Nekateri starejši, drugi sveže mladi. Nekateri močno živčni, skoraj v paranoji, drugi kot v komi. Na obrobju parka pa je stala hiška, ki se ji je reklo Želva. Tam se je do neke mere poskrbelo za njih. Na vlaku so bili po navadi glasni in zanje pravila niso vejala, še več, tudi plačevali niso. So te pa zelo radi žicali za kakšen evro, ki so ga potrebovali prav za to, vlak ali avtobus. Ironija a ne? Včasih so kakšnemu nedolžnemu, prestrašenemu otroku vzeli tudi kakšen mobilni telefon. Kondić, kot smo rekli nekdaj sprevodniku, se konec koncev, nanje sploh ni oziral, ni se mu zdelo vredno skozi vse morebitne zaplete. O njih so krožile neštete zgodbe, nekatere prav neverjetne, filmske. Nekoč mi je svoje zgodbe pripovedoval eden izmed rehabilitiranih, neverjetno, res neverjetno. Ampak vedno si jih našel v Žalskem parku. Prihajali so iz vseh strani Slovenije. Žalec je postajal nekakšno zatočišče zanje. Igle so ležale povsod. Drevesa pri vrtcu v Žalcu so dobila povsem nove definicije, če govorimo o iglavcih. To je bila generacija narkomanov, horserjev. Ti so bili – in verjetno so še – subkultura zase, skoraj del pop kulture.

Ob Nadiži

Ob Nadiži

Prejšnji teden je bil kar konkretno stresen in že v ponedeljek sem vedel, da potrebujem vikend relaksacijo, malo izključiti možgane. Teden prej sem bil na morju in vedno bolj opažam, da morje preprosto ni pisano meni na kožo. Veliko lepše se počutim v hribih, gorah, ob čudovitih jezerih in rekah. Brez veliko razmišljanja je bila destinacija jasna, Posočje, spet. Če bo šlo tako naprej, se zna zgoditi, da nekoč tam tudi ostanem :). Tokrat sva šla s sestro Jano na krajši kolesarski oddih. Dobre tri tedne nazaj sem spoznal, da sem letos vse prej kot v dobri kolesarski kondiciji, zato si nisem delal utvar in iskal nekih visoko letečih ciljev. Pa tudi Jana je na precej podobnem. Na spletu sem hitro pobrskal in našel tole. Lažja kolesarska tura s štartom v Kobaridu, ki nas pelje ob Nadiži, tja do najzahodnejše slovenske vasi Robidišče.

Softiči in nasilje nad otroci

Softici

Nikoli ne bom pozabil kako smo kot neumni mulci, jaz in še dva soseda, metali kamenje k staremu, tečnemu sosedu proti hiši katere nismo zadeli, ker smo bili še “prešvoh”. Početje je kmalu opazil Zdravc, ki je svojega pobalinskega sina hitro priklical domov. Ne vem kako so imeli doma. Se pa zelo dobro spomnim kaj je čakalo mene. Zaslišal sem rezek očetov krik, ki mi je velel, da se nemudoma spravim domov. Novodobni zabluženci tega verjetno ne bodo nikoli vedeli – kako jebeno dolgih in težkih je tistih nekaj deset metrov do doma. Kako počasi teče takrat čas in koliko straha te lahko preplavi. Vedel sem, da sem najebal saj sem delal konkretno sranje. Foter niti ni veliko govoril, njegov pogled je povedal vse. V bizarni tišini sva oba vedela zakaj gre, kaj sem zajebal, brez pojasnjevanja in izgovarjanja. Svojo lekcijo je utrdil še z nekaj precej krepkimi po riti. Solze, solze, solze. Ampak sem si zapomnil za celo življenje. Ob večjih neumnostih je v teh časih bila takšna metoda vzgoje samoumevna. In naj kakšen japi jamra o psiholoških travmah, nasilju … Zaleglo je, spoštovali smo svoje starše, nismo se zgovarjali, se zdirali in smo znali tudi poslušati in kaj pomagati. Več ali manj smo vsi tako gor rastli. Mame so lomile kuhlje, fotri pa so klestili po riti. Ali pa kakšna hitra vzgojna okoli kepe. In od vseh nas, ne poznam nobenega, ki bi imel trajne, hude psihološke travme zato, ker jih je dobil po riti, ker je delal pizdarije. Danes bo situacija prej obratna. Bo sine naklestil fotra.

Snobovstvo ali zgolj kritika?

Snob

Nekajkrat se je že zgodilo, da sem dobil opazko snoba. Nekoga, ki viha nos takrat, ko ni potrebno. Seveda sem opazko vedno odločno zavrnil, a razumem zakaj sem jo dobil. Sam sovražim snobe in se nikakor ne štejem mednje. Zadnjič mi je – verjetno na pol v šali – to izustil dober prijatelj, ko sva z drugim prijateljem komentirala zanič hamburger v neki novi restavraciji in to povedala tudi osebju, ko je prišlo vprašanje, če je bilo dobro. Malo me je premaknilo – sicer tega nisem pokazal -, da sem se zamislil in naredil krajšo samoanalizo. Ugotovil sem, da iz mojega vidika nisem snob. Res je, da včasih stvari rad nekoliko zakompliciram in tudi izrazim svoje mnenje, ki ni nujno, da se vedno slada z mnenji ostalih, to pa me še ne naredi snoba. Dostojne ljudi spoštujem in jih ne delim na več in manj vredne. Vrednosti človeka ne determiniram glede na njegov socialni ali finančni status. Dobro je, da najprej razdelamo kaj snob sploh je.

Večina nas pozna spletno storitev za hranjenje podatkov Dropbox. Za vsakodnevno uporabo je več kot uporaben in se ga da odlično integrirati z vašim računalnikom. Slabost pa je, da nudi samo 2 giga kapacitete. Včasih je to dovolj, včasih ne. Ko so vaše potrebe večje, pa lahko paket nadgradite na 1T kapacitete za $9,99 mesečno. Seveda pa obstajajo tudi alternative. Ena izmed njih je Mega. Več ali manj nudi vse funkcionalnosti, ki jih premore Dropbox s to razliko, da vam brezplačno nudi kar 50 giga kapacitete. Sam Mega uporabljam že kar nekaj časa. Med drugim tudi za sprotno arhiviranje fotografij iz mojega iphoneta. Ali bi lahko Mega uporabljal tudi kot backup storitev za dnevno arhiviranje strežnika oziroma datotek na strežniku? Vižde!

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.