Dobrih ducat let nazaj so na klopeh Žalskega parka posedali močno shujšani čudaki, ki so se radi zbirali v skupine. Nekateri starejši, drugi sveže mladi. Nekateri močno živčni, skoraj v paranoji, drugi kot v komi. Na obrobju parka pa je stala hiška, ki se ji je reklo Želva. Tam se je do neke mere poskrbelo za njih. Na vlaku so bili po navadi glasni in zanje pravila niso vejala, še več, tudi plačevali niso. So te pa zelo radi žicali za kakšen evro, ki so ga potrebovali prav za to, vlak ali avtobus. Ironija a ne? Včasih so kakšnemu nedolžnemu, prestrašenemu otroku vzeli tudi kakšen mobilni telefon. Kondić, kot smo rekli nekdaj sprevodniku, se konec koncev, nanje sploh ni oziral, ni se mu zdelo vredno skozi vse morebitne zaplete. O njih so krožile neštete zgodbe, nekatere prav neverjetne, filmske. Nekoč mi je svoje zgodbe pripovedoval eden izmed rehabilitiranih, neverjetno, res neverjetno. Ampak vedno si jih našel v Žalskem parku. Prihajali so iz vseh strani Slovenije. Žalec je postajal nekakšno zatočišče zanje. Igle so ležale povsod. Drevesa pri vrtcu v Žalcu so dobila povsem nove definicije, če govorimo o iglavcih. To je bila generacija narkomanov, horserjev. Ti so bili – in verjetno so še – subkultura zase, skoraj del pop kulture.

Po čudnem spletu okoliščin, in v še bolj čudni družbi, sem se iz neznanih razlogov nekoč v tem parku znašel tudi jaz, zvečer, ob litru vina in škatli cigaret, star kakšnih sedemnajst do osemnajst let. Ni mi bilo všeč in od takrat naprej dejansko v park nisem več stopil, do včeraj, ko se je kasneje tam nabrala tudi  več ali manj, vsa pomembna “smetana”. Bila je otvoritev prve fontane piva v Evropi! V Žalcu! Ampak saj ima smisel kajne? Naša preljuba, s pesticidi prekrita Savinjska dolina je daleč okoli slavna po pridelavi hmelja, mikro pivovarne pa so pričele rasti po vsej Sloveniji, kot gobe po dežju od kar je craft pivo postalo del pop kulture. Vse to jo naredi dobro kandidatko za takšen projekt kot je fontana piva. In mi je tudi precej všeč.

Torej, tja sva z Jako prišla nekje ob šestih popoldan in poleg malega krigla in kebaba, ni bilo videti, da bi lahko dobil še kaj drugega. V rokah sem držal mali vrček – ki je zelo lepo oblikovan -, katerega mi je dan poprej priskrbel Denis. Ta – vrček, ne Denis – naj bi mi omogočal ekscesne količine brezplačnega piva. Ob šestih popoldan pa ga nisem imel možnost nikjer napolniti. Vsaj tako je izgledalo in tako nama je povedala prijazna prodajalka v kiosku kjer prodajajo krigle. Nisem videl klobas, prest in vseh drugih samoumevnih pivskih dobrot. In to na otvoritvi edine (!) fontane piva v Evropi. Kebab ne paše ravno tja zraven, še manj šmorn. Potem sva zavila raje v bližnji bife. Tudi deževalo je in res ni bilo pravega filinga.

Odločil sem se, da se obiska fontane lotim drugič. Ko bo sonce, ne bo gužve in mi ne bo potrebno do večera čakati, da se najprej napojijo višji občani. No, in sem šel kar drugi dan. Gužva seveda pričakovana. Glavna ideja “fontane” je degustacija različnih piv. Za enkrat lahko Izbirate med petimi različnimi pivi. Obljubljajo, da bodo piva menjali ažurno in bo poskrbljeno za pestrost izbire. Za šest evrov morate najprej kupiti vrček, ki ima vgrajen čip. S tem vrčkom lahko koristite pet polnjenj po deci piva. Potem vam vrček ostane zgolj še za spomin. Verjamem, da je glavni razlog takšnega sistema, preprečevanje pijančevanja okoli fontane. Tokrat je Kukca zmanjkalo, upravičeno, saj je bil verjetno najboljše pivo, ki je tokrat bilo na izbiro. Adama Ravbarja iz Domžal sem že pil in poleg njega mi je bil piten še Kratochwill. Kot velik ljubitelj piva, dvomim, da bom redno hodil na degustacije po deci piva. V kolikor bom imel željo po eksperimentiranju, bom raje zavil v kakšen bife, kjer so dobro založeni in nudijo širši izbor. Bom pa obiskal vsaj še nekajkrat sigurno. Že samo iz razloga, da si naberem garnituro teh lepih vrčkov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja