Še vedno se imam za “rosno” mladega, a zanimivo kako se z leti se vse spreminja, kako se ljudje spreminjamo. Spomnim se, kako sem kot mulec sovražil hribolazenje. Ni bilo hujšega kot hribovski šolski pohodi. Simpatiziral sem izključno samo z morjem. S časom pa se je to nekako spremenilo. Hribi so mi postajali čedalje bolj všeč, vedno bolje se v hribih in gorah počutim. Všeč mi je postajala ta “pripadnost” hribovcev, ko se med seboj vsi lepo pozdravljajo in si pomagajo. Nekaj takšnega kot pri motoristih. Sekta. Seveda nisem bil na veliko vrhovih a tudi to v prihodnosti mislim spremeniti. Letos je bil Grintovec najvišji vrh, ki sem ga osvojil. 2558 metrov, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Čudovito doživetje. Kar naporna pot. Peca je bila prvi vrh kjer sem dosegel višino nad 2000 m. Želel sem videti tudi Julijce. Julijci so najleši.

Prva svetovna vojna mi je bila od nekdaj zanimiva, emocionalna in unikatna. Nekakšna čudna mešanica spoštovanja, ponosa, groze in žalosti doleti človeka, ko bereš vse te zgodbe o Soški fronti in njeni neizprosnosti. Koliko mladih fantov je umrlo v nesmiselnem boju za ozemlje. Nečloveški napori in v nečloveških pogojih. Bilo bi super iti po vsaj delčku poti kjer je fronta potekala.

Zadnjič smo s sodelavci razmišljali, da bi šli hribolaziti. Trije kandidati smo se našli. “Gremo v Posočje!” Posočje je seveda znano tudi po svoji enormni lepoti, ne samo vojni, raftanju, soteskanju … Da bi malo videli ostanke iz prve svetovne vojne, smo izbrali pot po kateri je fronta tudi tekla, vsaj del nje. Od slapa Savice do koče na Komni, spust do Krnskega jezera in nazaj gor na vrh Krna. Bili smo optimistični in imeli namen še iz Krna preko Batognice in Mrzlega Vrha nazaj do Mosta na Soči. Seveda smo zadevo malce podcenjevali :). Da povem že kar na začetku, končalo se je, ko smo prišli do vasi Krn.

Prvi dan smo hodili nekje 2 uri in pol. Samo do koče na Komni. Ura je bila 18 in še nekaj, ko smo začeli z pohodom. Sklenili smo, da na Komni prespimo in nadaljujemo drug dan. Pot do Komne je zelo lepa, čudovito urejena in lahka. Zelo primerna za kakšen “lagan” nedeljski izlet. Koča je moderna, super opremljena in prostorna. Kot člani planinskega društva smo plačali za sobo z 4 ležišči, vsak po 17 eur, nekaj takšnega. Seveda bi lahko spali v skupinski sobi, kar bi bilo še večje doživetje in ceneje a kmalu, ko je prišla trdna tema sem bil vesel, da nismo. Smrčanje doli je moralo biti neznosno, saj smo ga slišali do zgornjega nadstropja :). Jedli smo konzerve in spili pivo. Škrtarili smo za topel obrok in karma me je dohitela. Kasneje sem izgubil 20 evrov. Bil sem konkretno razpizdjen. Kakorkoli, prenočitev v koči na Komni res priporočam. Čudoviti razgledi, topel, domač občutek.

Vedno imam probleme s spanjem kadar ne spim doma. Vse je psihološko. Nekako sam sebe prepričam, da ne bom mogel spati še preden se dejansko uležem. Tokrat sem okoli 1 ure zjutraj zaspal, hvala Bogu. Ob 5 zjutraj sem slišal Aleša rogoviliti po majhni sobici. Fotografiral je dolino v noči. Vsa mu čast, s sabo je nesel Canona 7D, ki ni ravno škljoc aparat in tudi dimenzije so temu primerne. Naredil je nekaj čudovitih posnetkov. Jaz sem se tokrat odločil, da bom poskušal prišparati na vsakem gramu, zato sem si od Daliborja sposodil malega Sonyjevega škljocerja. Kurc, vedno mi pa tudi ni treba vlačiti s sabo DSLR-ja. Okoli 5.30 smo štartali od koče. Ravno se je pričelo daniti, počasi. Sveže jutro, brez vročine, super za pohodništvo. Vedel sem, da bo kasneje naraslo preko 30 stopinj, torej sem užival v jutranjem hladu. Kot me je izučilo na Grintovcu, kjer sem skoraj gagnil od žeje, sedaj nisem nič pustil naključju. Napolnil svoj 3 litrski meh  in dva bidona po 7 dl. Za nekaj časa bi moralo zadostovati. V torbi še seveda obvezen komad suhe salame, konzerve in kruh, nekaj čokoladic in power gel.

Pred nami se je odpiral čudovit pogled. Pestrost barv narave te prevzame. Rože, okoli obkoljenost z vrhovi, idilični gozdovi in potke, zares čudovito. Ti kraji so resnično nepopisno lepi. Dih jemajoči. Gore so bile osvetljene od še čisto sveže, mehke jutranje svetlobe, tako so delovale nadnaravne. Kmalu so se pred nami začeli pojavljati tudi ostanki iz vojne. Bodeče žice, stebri in pozabljene razvaline vojaških zgradb. Spet sem dobil tisti čudni občutek občudovanja in čudnega žalovanja. Spokojnost. Pot se je obrnila navzdol. Spustili smo se kar nekaj metrov po idilični poti. Pred nami se je v dolini prikazala ogromna Italijanska kasarna iz prve vojne. Poleg je bilo še nekaj hišic in platforma za topove. Seveda smo si šli zadevo pogledati od bližje. Hoteli smo se slikati v eni od razvalin a smo hitro spoznali, da raje ne. Hiške so polne popotniškega dreka. Bedak, ki ne upa iti srat v grmovje, se seveda raje poserje v te “spomenike”. Gamad od ljudi. Na tleh je bilo videti tudi ostanek ogromne granate. Pomislil sem, kako za vraga so te masovne zadeve spravljali v te kraje. Pot smo nadaljevali do koče pred Krnskim jezerom. Čas za konzervo, čas za vodo. Pipo je krasilo veliko opozorilo “VODA NI PITNA!” Kurc! Spet bomo plačevali. V koči je stregla prijazna gospodična, ki mi je zaupala, da voda je pitna in ni z njo nič narobe. Gremo polnit! Dopolnil sem vse svoje zaloge vode, saj sem vedel, da do vznožja onstran Krna, ne bo nič. Podcenjeval sem 3 litre kapacitete. To je res ogromno. Ko sem dal meh za vodo iz torbe, sem videl, da je še nekaj manj kot polovica. Res super zadeva za takšne pohode. Vodo je le treba imeti. Še posebej v vročih dnevih kot je bil ta. Hitro dehidriraš. Nadaljevali smo pot. Mimo idiličnih krav in prašičev, kmeta, ki je kosil še s koso in njegovih dveh razposajenih otrok, ki sta se podila za ovcami (se mi zdi). Kot bi zavrtel čas nazaj, nekje za 60 let.

Prišli smo do Krnskega jezera. Mirno jezero, okoli 300 metrov dolgo v objemu gora. Pogled, ki očara. Odsevi vrhov so se zrcalili na gladini vode. Res, kot v pravljici. Nekaj turistov je hladilo noge, vsi pa smo gledali kot teleta v nova vrata, saj smo bili nad videnim očarani. Pot je peljala dalje, ob jezeru in se počasi pričela vzpenjati. Daleč pred nami smo zagledali znameniti Krn. Čudovit vrh kjer je ugasnilo mnogo življenj, vrh, ki je prepojen z krvjo, solzami in znojem. Levo od njega pa Batognica, zaznamovana od granat in vojnega viharja. Vrh naj bi bil celo kar precej nižji zaradi močnega bombardiranja s strani Italijanov, leta 1917. Sonce je že precej žgalo in švicali smo res konkretno. Zdelo se je kot, da švic teče pod pritiskom. Pot je načeloma lepa in ne ravno zahtevna a jo je vročina naredila zahtevno. Na odprtem, med golimi skalami in soncem. Ni dobro. Hoja poteka večinoma samo po potki iz peska, skal in kamenja. Po nekod je urejena, ponekod se zdi, da je sploh ni. Markirana je vzorno. Kmalu smo prispeli malo pod vrh Krna. Tam se nahaja Italijanski top, no, kar je ostalo od njega. Bil sem še bolj začuden kot prej, kako za vraga so to privlekli sem gor. Na YouTube je mogoče videti kako. Z nečloveškimi napori. Vso moje spoštovanje umrlim borcem. To kar se je dogajalo je nepredstavljivo. Videti je bilo tudi kaverno, ki je imela odprtino z razgledom v dolino. Popolno gnezdo za mitraljez. Spominska tabla iz marmorja mi je povedala, da gre za gnezdo iz druge svetovne vojne. Hmmm, ali pa je bilo že narejeno v prvi in je bilo porabljeno še v drugi. Glede na top, ki je bil malo naprej, je smiselno, da ga je od zadaj varoval mitraljez.

Proti vrhu se ni zdelo več daleč. Ovce vse povsod. Na 2200 metrih se pasejo brez problema. Tomaž je imel na nahrbtniku navezano vrečko s smetmi. Ovce so ga imele rade. Okoli 15 ovc ga je obkolilo. Haha, nepozaben prizor. Proti vrhu se je pot strmo vzpenjala po delno travnato in delno kamniti površini. Bilo je kar naporno. Vedno več je bilo tudi dreka. Spet drek. Ko sem prispel na vrh sem bil kar malo razpizdjen. Toliko hoje, da sem bil na koncu do kolen v ovčjem dreku. Ampak razgled je vse popravil. Čeprav nisem v teh krajih nikoli prej hodil in nisem bil na nobenem drugem vrhu, verjamem, da je to eden najlepših razgledov kar jih ti kraji ponujajo. Spektakularno!  Vidi se vse. Navdušenje nad razgledom je zasenčilo vonj po ovčjem dreku.

Spuste sem vedno sovražil. Psihično me uničijo veliko bol kot vzponi. Sovražim spuste. Najprej smo se spustili do bivaka na Krnu in tam malo posedeli, potem pa se spustili po strmi poti čez gorske travnike. Cesta je vodila cik-cak, da bi ukrotila naklon. Uspešno ga je krotila ampak dodala tudi precej nepotrebnih kilometrov. Sonce je kurilo direktno v nas. Vroče za popizdit. Sicer je bila pot po teh travnikih čudovita a malo so me že boleli podplati in cesta se je vlekla, da sem imel občutek, da je ne bo nikdar konec. Do vznožja smo bili pošteno izmolzeni, od vse te vročine. Ko smo pomislili, da je pred nami še vsaj 10 km poti, če želimo do Mosta na Soči, nas je minilo do vsega. Podplati so precej boleli. Alešova agonija je obrodila sadove. Ustavil je prijaznega starejšega gospoda in ga prosil, če bi lahko enega od nas sproti peljal do Mosta na Soči kjer imamo avto. Gospod je seveda privolil in svojima dvema kameratoma naročil, naj še peljeta ona. Njegova prijatelja sta peljala Tomaža, ta stric pa naju z Alešom. Ko je govoril kako on vsak teden takšne poti prehodi in še hujše po potrebi sva se počutila malo bebasto. Možakar je bil star nekje 60 – 65 let, a je bil vajen hoditi. Peljal naju je do Kobarida, kjer sem po 4 letih spet stopil v kamp Lazar. Čudovit kamp, pred leti sem tam kampiral. Mrzlo pivo je zopet pognalo kri po žilah in ohladilo noge. Potem za piko na i, smo se še okopali v Soči, ki te prerodi. Ta voda je zdravilna, vam rečem :).

Bil je čudovit vikend in upam še na več takšnih. Po kočah se splača spati, še posebej če si član planinskega društva. V Posočje in Julijce se definitivno še vrnem.

3 thoughts on “Po poteh Soške fronte

  1. ojla, slučajno sem pristala na teh lepih fotkah, ko ravno iščem informacije, koliko vode potrebujem za turo. V petek in soboto namreč planiram izlet na Krn in sicer: Savica-Komna-Krnsko j.-Krn-Batognica- čez Peske-Komna. Pravim, da grem po poteh soške fronte, saj me ta tematika zadnje mesece zelo zanima. Ko takole berem, raziskujem, zbiram podatke, izvem da se je celo moj dedek boril na tej fronti, sicer nižje pri Doberdobu in potem vse do reke Piave. Jaz pa to izvem šele zdaj, v zrelih letih. Zanimivo in nenavadno.

    lp

  2. @damjana glede vode tudi odvisno je tudi v kaksni pripravljenosti si. Sicer ta pot ni ekstra zahtevna ampak se kar vlece. Jaz sem imel dva bidona po 7 dl in Camelbak z 3 litri in je bilo dovolj. Seveda je bilo res vroce. Pri Krnskih jezerih je pa tudi koca, kjer je zunaj voda pitna in ti je ne bo treba kupovati. Sicer pise, da ni pitna. Meni je v koci gospodicna povedala, da jo lahko pijem in sem se ziv . Drugace pa cudovit pohod, ti ga toplo priporocam.

  3. evo, tura opravljena v petek in soboto. Pričakovanja celo presežena. Čuti se, da se bliža jesen, čeprav je bilo še vedno prijetno toplo. Prvi dan sva šla od Savice do Koče pod Bogatinom in nato čez Lepo Komno na Lanževico, Veliko babo (malo morje velikih planik) in spust do Koče pri K.jezerih. Po precej slabem spanju (od kdaj so koče ob večerih odprte v nedogled?!?!), sva zjutraj že pred sedmo odšla na vrh Krna. Vse posrano, ovc pa nikjer, prva jutranja kavica za 3 evrčke, ampak oskrbnika prijazna in razgled krasen. Nadaljevanje čez Batognico (nepozabno), krasna pot čez Peske in vse do Komne. No, tisti vzpon na Bogatinsko sedlo, tudi če ga ne bi bilo in tudi potem se pot navzdol že malo vleče. No, če na Krnu nisem verjela, da je do Komne 5 ur, zdaj verjamem. Pa brez pretiranega ustavljanja. Še kopanje v Bohinjskem jezeru (jaz ne) in domov.
    Bilo je čudovito, intenzivno, nepozabno in naporno, hrana za telo in dušo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja