Sicer se je ravno pričel čas kolin in je naslov več kot na mestu, vendar moram razočarati, ne bom govoril o svinjskih dobrotah. Nedelja je vedno dober dan za kakšen daljši, ali pa tudi krajši, izlet v hribe. V naših krajih so “de facto” izbor Mrzlica, Celjska koča, Grmada, Šmohor in, če se res mudi, Hom. Če bi konstantno hodil le na en hrib, bi se ga seveda hitro naveličal, zato je super, da imamo nekaj izbire. Velikokrat, ko se peljem proti Vranskem, se zalotim, da zrem proti hribu bizarnega, prekleto strmega videza. S svojimi 909 metri ni ravno velik, vseeno pa precej izstopa. Še več, poleg njegove nenavadne oblike, strmine, ga spremlja še zelo stara legenda, ki sega v obdobje srednjega veka našega Knežjega mesta – Celja. Legenda pravi, da naj bi tukaj umrla Veronika Deseniška, ki naj bi jo vrgli preko čeri. Pravijo, da še danes hodi tod okoli ob mesečnih nočeh sedet na skale. Od tod torej nenavadno ime, Krvavica.

Izbrala sva smer iz Lok na Krvavico, skozi okno – o tem več kasneje. Ko sva se peljala skozi kraj Loke, mi je pogled takoj pritegnila stara šola, tista zares stara, z zgodbo. Potem pa sem na nostalgični stavbi opazil še vedno vidne sledi temne preteklosti – napis “Volksschule” še danes spominja na obdobje druge svetovne vojne, ko so tod vladali nacisti in je bil obvezen jezik nemščina. Spomnil sem se številnih zgodb iz mladosti starega očeta, ki mi jih je tako rad pripovedoval. O vojni, ljudeh, politiki itd. K sreči jih rad ponovi še danes. Če šola še obratuje, ne vem.

Parkirala sva ob cesti, kjer sta stala samo še avtomobil ali dva. Kadar grem na Grmado ali Celjsko kočo, je včasih lahko kar problem najti parkirišče. Očitno Krvavica ni pretirano obiskan hrib. Znak nas usmeri levo v gozd, takoj v relativno brutalen klanec. Seveda se iz fotografije to ne vidi – že večkrat sem se spraševal kako fotografirati, da prikažeš realen naklon hude strmine.

Pot je napram bolj obiskanim hribom precej slabo definirana, shojena. Seveda pa je na njej dosti listja, tako da dopuščam možnost, da pretiravam. Glede stanje steze, bi upal trditi, da je Krvavica bistveno manj obiskana kot nekateri drugi okoliški hribi. Verjetno veliko pripomore razlog, da na vrhu ni koče. Je pa pot precej dinamična in razgibana, dosti korenin in skal, ni dolgočasna. Klančina je kar konkretna in ne popušča kaj dosti. Seveda se vmes najdejo sladki metri ravnine, da človek lahko dobro zadiha, a večino časa te drži na visokih obratih. Če se odločiš za nek spodoben tempo, boš lahko več ali manj večino časa sekal v filter. Osebno pa mi je iz daljave vseeno izgledala bolj brutalna kot v resnici je.

Prej sem omenil, da sva izbrala pot, ki nas pelje “skozi okno”. Malo pod vrhom prečkamo zanimivo skalovje, oziroma gremo skozenj. Pogled proti vrhu spominja na okno. V skalo je navrtano nekaj klinov, ter v oporo jeklenica, tako da prečkanje ni zahtevno. Za tiste, ki jih je strah višine je lahko situacija, ko pridejo skozi okno, malo nerodna – pot je na vrhu “okna” malodane odrezana v manjši prepad.

Na portalu hribi.net pravijo, da je za to pot potrebnih nekje uro in dvajset minut. Na vrh sva prispela v 57 minutah in nekaj drobiža. Nisva se gnala, pa tudi v neki zavidljivi kondicijski formi nisva. Siguren sem, da ima kakšen lokalni as, čas nekje 30 minut ali pa še celo manj. Ko sem se na vrhu vpisal v vpisno knjigo, sem opazil, da hrib le ni tako slabo obiskan. Sama sicer nisva srečala žive duše.

Iz vrha se odpre lep pogled na okoliške hribe, kmetije in hiše. Lepo se vidi tudi Raduha. Pihalo je kot pri norcih.

Čisto malo pod vrhom pa se nahaja klop s spektakularnim razgledom. Takšen mali delček raja. Tukaj bi človek lahko sedel cel dan, gledal v daljavo, v čudovito naravo, razmišljal, in ni vrag, da ne najdeš odgovora na kakšno svoje eksistenčno vprašanje :). Meditacija. Tudi z boljšo polovico lahko tukaj poglabljata. Tako ali drugače.

Šla sva naprej, do Zajčeve koče, na čaj in šnops. Ker je hudournik odnesel neko stezo, ki bi naju bistveno hitreje pripeljala nazaj do avta, sva morala nekoliko nazaj in okoli riti v žep. Še me boste videli na Krvavici.