Oziroma 15,47-ka, če sem natančen. Včeraj je bil lep dan za tek. Sonce je sijalo, ni bilo prevroče, ni bilo premrzlo in jaz sem bil ravno prav nadrkane (slabe) volje. Ravno prav, da se gre človek rastrgati, da odmisli vse in pusti možganom nekaj miru. Pomislil sem, ali bi tekel spet klasičnih 8 km ob reki Savinji ali bi danes nekaj konkretnejšega, nekaj, da vidim, če lahko. Do Celja na primer. Ta proga mi ni tuja, dolgo časa nazaj sem te relacije že tekel. To je bilo dolgo nazaj, ko sem res redno tekel. Sedaj sem nekako ujet med tekom in kolesarjenjem. V redne tekaške seanse pa se sedaj spet spravljam nazaj. Tek je čudovit. Zbistri duha in telo. Gremo! Iz Petrovč pa do konca Celja, do tja, kamor vodi še pot ob Savinji. Ta se konča pri mostu, ki vodi v smeri proti Laškem. To je tisti most, ki ga trenutno obnavljajo. Lepa tura. Potem pa seveda še nazaj.

Ipod skoraj prazen! Kot, da je zakleto je skoraj prazen vedno takrat, ko ga najbolj potrebuješ. Ne morem teči brez glasbe. Ubija me, utrudi me. Tu obstajata dva kampa ljudi. Tisti, ki uživajo samo z zvoki narave in lastnega dihanja ter srčnega utripa in mi, ki imamo raje glasno bombanje glasbe v naša ušesa. Glasba mi daje tudi motivacijo. Ko tečeš več kot eno uro ti lahko brez nje postane prekleto dolg čas. Vsaj meni. Kje sem ostal? Aha, Ipod. Za pol urice sem ga dal polnit, med tem časom pa sem se šel še olajšati in pripraviti. Zadnjič sem kupil super pas za tek. Ima dva bidončka po 170 ml in super žepek za telefon in ipod. Za 10 eur. Dobra kupčija. Napolnil sem flaške, pripel pas. Nase sem spravil še Polarko, da bom meril srčni utrip. Zgleda, da sem postal obseden z vsemi temi meritvami. Rad bi videl kakšno razdaljo sem pretekel, torej potrebujem še Endomondo*. Vso mašinerijo nafilam v svojo torbico in grem.

Nisem pretiraval in sem tekel v aerobnem območju, ker le gre za daljšo razdaljo jaz pa tudi nisem nek maratonec. Bil je res čudovit dan za tek. Jebemti kako je super, ko je dan dolg in, ko je zunaj toplo. Prišel sem do svojega cilja. Celjski most čez Savinjo v smeri Laškega. Zmanjkalo mi je vode. Odtekel sem še čez most, mestni park in do mestnega vodnjaka (menda se reče tako) in napolnil svoja bidončka. Na tej točki neke utrujenosti ni bilo. Noge me niso bolele, čudovito. Čas, da mahnem nazaj proti domu. Tek se je nadaljeval uspešno. Ko pa sem prišel nekje do visečega mosta (Levec), ki vodi skozi Savinjo sem začutil kako imam utrujene noge. Mislim, da sem začutil tudi nekaj manjših krčev. Kar se tiče kondicije, ni bilo problema, bi lahko še dolgo tekel. Noge so me pričele izdajati. Koraki so postajali vedno težji, tempo se mi zdi, da se je rahlo upočasnil, utrip srca pa seveda narastel na 175 bpm. Kurc, ni več daleč do doma, ne bom odnehal, ne bom se ustavljal. Imam v glavi to neko blesavo predstavo, da če se pri takšnih izzivih ustavljam, da potem nisem dosegel tega kar sem hotel. Isto pri kolesarjenju. Ko gonim v hribe se bom ustavil samo, če bo postalo res hudo. Pritekel sem domov, počutil sem se čudovito. Malo sem bil omotičen, ker mi je manjkalo hrane. V celem dnevu sem pojedel samo en velik sendvič in še nekaj drobnarij. To sem seveda vse skuril in telo je rabilo hrano. Noge so bile ubite, oziroma so danes še bolj :). Skoraj sem pozabil na raztezne vaje a sem se k sreči spomnil. Če jih nebi naredil nevem kako bi danes prišel v službo, haha. Ulegel sem se in noge so postajale vedno bolj utrujene. Začelo me je skrbeti, da bi se naslednji dan spet pojavilo sranje z pokostnicami. S temi sem že večkrat imel težave a zgleda,  da sem jih končno pozdravil. Primerna obutev, počitek, masaža in hlajenje. Danes nimam nobenih težav s pokostnicami.

Rezultat je bil 15,47 kilometra v času 1:39. Skuril sem 1891 kalorij. Ni ne vem kaj, a zame je to kar dober rezultat. Trenutno imam 93 kg (186cm), tako da tudi nek Etiopijec ravno nisem. Seveda bom moral rezultat še izboljšati :). Potem sem razmišljal, če bi pretekel še dobrih 5 kilometrov, bi za mano bil pol-maraton. Jebi ga, zdaj je kar je. Naslednjič pa bo pol-maraton, torej 21 km. Bila je super izkušnja. Verjamem, da sem svojo kondicijsko pripravljenost še izboljšal, kajti ti dolgi teki so super za krepitev vzdržljivosti. Kondicijsko mi je dosti dalo kolesarjenje v hribe. Za več informacij o poti klikni na tole povezavo. Seveda je morda tale objava kakšnemu naprednemu tekaču smešna in ne vidi nekih hvale vrednih rezultatov. A zame je to kar lep dosežek in mi ga je vredno deliti z vami. Tudi jaz bom morda nekoč podiral tuje rekorde, za enkrat še raje podiram samo svoje in ti mi največ pomenijo. Rad tekmujem sam s sabo in testiram svoje meje. Cilj se je letos udeležiti Ljubljanskega maratona in odteči 21 km kar se da dobro. Cilj je prikolesariti na Kum kar se da dobro. Dolgoročni cilj je preteči veliki maraton in nekoč priteči do morja (ne v enem kosu seveda), ampak pustimo še za enkrat to. :)))

*Za vse, ki še ne veste. Endomondo je res čudovito brezplačno orodje, ki ga lahko spravite na vaš telefon in ta vam bo kar precej natančno meril kaj ste delali. Seveda mora telefon imeti GPS sprejemnik. Izberete za katero vadbo gre, počakate, da telefon najde GPS in že ste na poti. Ko končate se bodo podatki prenesli na vaš račun na spletni strani Endomondo. Vidite lahko marsikaj. Koliko kilometrov ste naredili, grafe učinkovitosti in meni najljubše, vašo pot vam precej natančno izriše na satelitski sliki pokrajine. Hvala Google Maps! Tako lahko vidite pot po kateri ste šli. Lahko naredite tudi routo in to pot delite še z drugimi, tako, da bodo še ostali vedeli za to pot. Podpira vse platforme gsm aparatov. Od Symbiana pa tja do iOS-a. Endomondo je super! Mogoče več o Endomondu kdaj drugič.