Pa je ponovno pred vrati. Konec leta namreč. December. Nekomu depresiven, drugemu živahen in vznemirljiv, verjetno pa vsem nadležen z vso svojo hladnostjo. Polne ulice rdečeličnih ljudi, ki se sproščajo ob kozarčku tople opojnosti kuhanega vina. Sam sem absolutni nasprotnik zime, sem bolj poletni tip človeka. Ampak moram priznati, da pride tu in tam trenutek, ko zimo resnično občudujem. Seveda jo večinoma časa vztrajno preklinjam. Mokre noge, premraženi udi, umazan sneg, krut mraz, tiho posiljevanje s strani kapitalistov o vsemogočnosti Božiča. Brezglavo zapravljanje težko prisluženega denarja za nesmiselne artikle. Konstantno nadležni znova in znova ponavljajoči božični filmi, božična glasba v nakupovalnih centrih … to ni zame. Prelepa praznično okrašena mesta, tako pravljična in čarobna. Najbolj pa obožujem občutek topline in pripadnosti, ko iz tople sobe opazujem kako narava z mrazom neusmiljeno biča okolje. Takrat se zavem, da sem srečen. Občutim posebno ugodje. Aja, pa fotografiranje aktov golih dreves. Veliko je pozimi tihožitja in minimalizma. Nekako čisto primerno za ta letni čas. Dovolj. Še in še bi lahko našteval. BTW: že dlje časa pišem bolj tehnične bloge in je bil skrajni čas, da napišem še kaj izraznega. Razmišljam kaj za vraga naj napišem. Vedno sem bil mnenja, da če nimaš kaj napisati, potem ne piši. Ampak rad bi kaj napisal. :).  Vaska (moje dekle) mi je dala idejo, da naj nekako strnem staro leto v neko miniaturno makro celoto. Pa poskusimo. Aja, Dalibor je rekel, da pišem predolge bloge :). Mogče res, ampak kurc, saj gre za stvar izražanja kajne? :) Tale blog zapis bo po vsej verjetnosti veliiiiiiiiiiika klobasa misli :). Že vidim, prsti so že ogreti, glava je že polna besed. Ready, set …

GO!

December je zares vedno poseben mesec. Ali ga ljubiš, ali pa sovražiš. V tem času ljudi naredimo nekakšno obnovo starega leta. Kaj smo dosegli, kaj smo zajebali, kaj bi lahko popravili … In že se začne. Načrtovanje po novoletnih reform, ki nam bodo spremenile življenje. December nam vliva samozavesti in optimizma, predvsem moči, da smo se v novem letu pripravljeni soočiti z problemi, ki smo jih poprej vztrajno prestavljali v temen kot. Novo leto je nov list. Nov začetek. Seveda je to bebavo. Če se človek zaveda, da ima problem oziroma navado, ki jo želi odpraviti, zakaj čakati, da mine staro leto. Ampak ok, če nam že daje nek bizaren občutek moči in zaupanja vase, zakaj pa ne! V večini primerov se v tem mesecu pričnejo protikadilske reforme. Moja starša jih prakticirata že vrsto let za tistih nekaj dni, kolikor trajajo. Zanimivo pa je opazovati prepričanje v uspeh, ki bo v novem letu garantiran. Tisti absolutni elan. Tudi jaz nisem izjema. Seveda tudi jaz že pripravljam svoje reforme. V tem letu sem v zimskem času malo pretiraval z prehrano in neaktivnostjo. In seveda so tukaj posledice. Dobil sem sindrom tesnih hlač. Nekako so skoraj vse postale tesne. Tistih nekaj “baggy” hlač, ki jih lastim, pa mi sedaj pašejo kot ulite. Ko tole pišem sem že jezen nase. Treba bo pljuniti v roke! Ampak po novem letu seveda. Sedaj se bom še malo razvajal in predajal svoji strasti do dobre hrane. Seveda v prekomernih količinah. Ko pa je tako lepo. Obožujem prehranjevanje v poznih večernih urah. Sramujem se, ampak vedno bom fan hamburgerjev, pic, hot dogov … definitivno pa bom večni in absolutni oboževalec testenin. V vseh oblikah, na vse načine, kadarkoli in kjerkoli! Testenine FTW!!!

Opazil sem, da sem zanemaril nekaj stvari, ki so me prej nadgrajevale in mi dajale ogromno zadovoljstvo. Kot primer, moj nikoli dokončan projekt 100 tujcev, katerega lahko vidite tudi na tej strani v moji galeriji. Je točno to, kar pravi naslov. Spomnim se navdiha, adrenalina in veselja, ki sem ga občutil, ko sem z njim začel. Mislim, da sem izgubil malo jajc in, ko ga bom ponovno štartal, bo spet tista začetniška nesproščenost. Ampak bo že, v novem letu ga moram dokončati.

Zelo sem vesel, ker sem tudi na svojem poklicnem področju pričel rasti. Zelo sem hvaležen podjetju v katerem delam, da se lahko učim. Upam, da bom v prihodnosti dosegel nek maksimum znanja. Informatika zna biti prekleto zanimiva. 2 leti sem bil brez službe in brez nekega konkretnega dela. Letos se je spremenilo tudi to. Prišel sem k podjetju v katerem vem, da se bom lahko strokovno ogromno naučil. Čaka me dolga in naporna pot, da bom morda nekoč dosegel nivo znanja in izkušenj, ki ga imajo moji sodelavci. Ampak, nekoč bom prišel tja. Seveda pa nikoli ne morem izklopiti svojega umetniškega, izraznega dela sebe. Mislim, da v določeni meri ta del mene prevladuje. Torej, končno delam. Končno delam nekje, kjer se dogajajo dejansko resnične in žive stvari. Prej sem vedno geekal v svojem varnem brlogu in razvijal razno razne ideje, ki so mi padle na pamet. Bilo je brezskrbno, osvobojujoče. Mnogokrat se ljudje sprašujemo, kaj za vraga sploh želimo od življenja, kaj bi sploh radi počeli. Pridejo trenutki, ko nas nič ne veseli, ko se nekako iščemo in analiziramo kje sploh trenutno smo. In prav je tako, le tako lahko osebnostno in duhovno rastemo. Kdor nima o sebi vprašanj, ne bo nikoli nadgrajen.

Zaključil sem šolo! To je eden od kar velikih uspehov letos. Tukaj sem obstal kar precej časa. Nekako nisem našel ne volje in interesa, da bi nadaljeval. Potem pa mi je nekega dne dopizdilo in sem se spravil k stvari. Naredil diplomo in jo zagovoril. Dobil 10. Ampak roko na srce. Ta šola je lari fari. Da ti neke minimalne smernice, kako nadaljevati. Dejansko pa, če ne delaš poleg šolanja nekje kjer se gre zares, ostaneš nekako na podobni ravni kot si bil pred šolanjem. To vidiš potem, ko prideš nekam kjer se gre zares. Mislim, da je Slovensko šolstvo glede tega malo zgrešeno. Predvsem bi morali dati več poudarka na praksi. Vsa teorija je zamanj, če nimaš nič praktičnih izkušenj. Še posebej pa se to pozna v času brutalnega kapitalizma, kjer je konkurenca ogromna in je vsak hitro zamenljiv. Sam sem vesel, da sem dobil možnost se učiti od najboljših. Torej, šola. Ok, done!

Kar nekaj časa sem bil samski. Seveda so prihajali dnevi, ko sem pogrešal bližino osebe, ki bi me imela rada, ampak sem shajal. V nič se nisem silil. Pustil času čas. Z mojo sedanjo punco sva bila že nekaj časa v precej zapletenem odnosu. Nisva točno vedela kaj to je, ampak nisem obešal na zvon. Bila mi je zelo dobra prijateljica, do katere pa sem mel malo drugačne občutke. Vedno sem jo spoštoval. To leto smo šli skupaj na dopust in sva se zelo zbližala. Že prej sem vedel, kako srčen in dober človek je. Nežna duša, ki človeku vedno stoji ob strani, polna dobrote. Dopustniške romance … moja občutja so se poglobila, nekaj časa sem bil precej zmeden, nisem vedel kako naprej. Vedel sem, da je prešlo v nekaj globjega. Potem pa sem si rekel, da je čas, da poskusim ponovno. In tako se je začelo. In bilo je vredno. Lepo je. Tako, da punce, žal … vem, da je težko ampak saj bo. :) Nekaj časa sem potreboval, da sem se preklopil v not single mode. Po tolikem času je bil to spet novi svet.

Sestra je odšla študirat. O tem sem se kar obširno že razpisal v enem od prejšnjih blogov. Sedaj je že bolje, smo se navadili. Je pa bilo dobro. Še bolj je poglobilo moje dojemanje pomembnosti družine. Morda nas je njen odhod v bistvu še bolj povezal kot pa oddaljil. Zanimivo! Pridna je, jo moram pohvaliti. Morda se celo malo preveč uči. Za enkrat shaja z desetkami, je nekako na mestu. Ponosen sem nanjo. Kar tako naprej!

Prenehal sem kaditi. Ok, bodimo realni. Garantirano bom to lahko rekel čez par let. Kadil sem skoraj 10 let. Prišel sem že na škatlico na dan. To je veliko metanje denarja stran in namenska destrukcija telesa. Sedaj sem skoraj 4 mesece brez cigaret. Bravo jaz! Kako in zakaj sem končal? Ne vem. Nekega dne sem bil v gostilni na čaju, v škatlici mojih kultnih Muratti modrih, sem imel še dve cigarete. Na lepem me je nekaj zagrabilo in rekel sem, da bom nehal kaditi. Enega filmsko, dramatično uničil, drugega pa frajersko in uživaško vtaknil v usta. Užival sem vsak dim, ki sem ga naredil. Drug dan je prihajala kriza. Začel sem z nikotinskimi dodatki. Čigumiji pomagajao, ampak bodimo spet realni. Odvisnost od nikotina bom zdravil z nikotinom. Kot bi si z drekom obrisal rit. Nesmiselno. Knjiga Allena Carrja mi je kar pomagala. Ni vsiljiva, da ti občutek, da zmoreš in ti na eleganten in nevsiljiv način pove kakšen osel pravzaprav si. Od knjige nisem pričakoval nič, prebral pa je tudi nisem čisto do konca. Vem, da sem vmes imel cca. 2 krizi, ko bi skoraj prižgal a so mi v glavi zazvonili citati iz omenjene knjige. Pomagalo je in želja po tistem čiku je izginila. Seveda me še danes tu in tam prime, da bi ga prižgal. Trudil se bom še naprej ostati nekadilec, oziroma ozdravljeni kadilec :).

Letos sem ogromno razmišljal. O vsem. Sebi, svetu,  ljudeh … you name it. Ugotovil sem, da je razmišljanje in sanjarjenje zelo dobro za razvoj človeka. Ljudje, ki premalo razmišljajo in ne sanjarijo so praznejši, dolgočasni. Imajo to prednost, da velikokrat bolj brezskrbni. Sanje in misli so tiste, ki nas nadgrajujejo, sprožijo v nas nov ogenj, nam dajejo nov elan, nas postavljajo pred ogledalo in rečejo: bolj se potrudi! Včasih se zdim marsikomu malo bebav in čuden s svojimi idejami in sanjami. Tudi moj smisel za humor je nekako poseben hehe. Ampak it’s ok! Mislim, da bi človek moral vedno ostati zvest sebi in slediti temu, čemur sam meni, da je prav. Konstantna monotonost, dolgočasnost in zaigrana resnost ter odraslost me pri ljudeh ubija! Seveda pa je treba znati sprejemati zamisli, komplimente, kompromise, kritike … jih preučiti in se iz  njih kaj naučiti. Slednje je večkrat težko :). Veliko preveč je ljudi, ki v nobenem trenutku ne upajo pokazati svojega pravega obraza. Se sramujejo svojega bistva in tega kdo so. Seveda pa se vsi kdaj skrivamo za maskami, da bi ugajali. Takšni smo ljudje, radi ugajamo. Sprostiti se in biti to kar si je nekaj najbolj osvobajajočega. V današnjem svetu nas stres spremlja na vsakem koraku in velikokrat se potem zapiramo vase in pozabimo na sebe. V naslednjem letu moram večkrat ven! :). To leto sem bil precej bolj izoliran kot pa prejšnja leta. Facebooka sem se v nekem obdobju rešil, ampak kot pravijo. Enkrat junkie, vedno junkie. Seveda sem se vrnil nazaj. Aja, Egipt je super! Tam sem tudi bil letos ja.

In potem je seveda še kup malenkosti, ki so se zgodile in imele svojo vrednost. Aja, oživel sem svoj nov hobi, ki ga prej nisem upal prakticirati. Tako sem lahko dodatno kreativen, opazen in osveščam ljudi s svojimi pogledi. Še vedno imam rad svoje prijatelje, še vedno uživam o dolgih debatah ob pivu, še vedno igram igrice na WC’ju … letos sem bolj kritičen. Svet doživlja velike spremembe, velike nepravilnosti. Smo res v nekem čudnem, napetem, dekadentnem obdobju. Kuha se ogromna juha globalnega nezadovoljstva. Napadajo se Koreje, na plan curljajo tajni dokumenti, srednji sloj pospešeno propada … Anyway, zgodilo se je ogromno. Plodno leto je bilo. Leto 2011 upam, da bo vznemirljivo, veselo in sveže. Nasploh pa sem nekako ostal še kar stari jaz, samo malce modrejši in mogoče malo bol odrasel. 25 je že neka številka. :) Kje bom letos praznoval novo leto še ne vem. Prepustil se bom, ne bom se obremenjeval, kar bo pač bo. Če bom v družbi dobrih ljudi, ne morem zgrešiti pa kjerkoli to že bo. Tako, pa sem se spet malce razpisal. Malo manj sem seveda pisal, kaj bi moral storiti :).

Odkrito povedano sem glede bloga malce presenečen. Nisem si mislil, da bom toliko objavljal. Tale zadeva je bila mišljena bolj kot foto portfolio, ampak mi pisanje blogov zelo ugaja. Bilo je zelo eksperimentalno in do neke mere še vedno je. Ampak imeti svoj online dnevnik, kamor izlivaš svoje kolobocije niti ni tako slabo. Tudi število obiskov se počasi veča. Mislim, da bom v letu 2011 pridno nadaljeval. Morda je tole zadnji blog letos. HUH! Pasalo je. Leto 2011 will fuckin’ rock! Grem spat, noč.

1 thought on “2010 pod lupo

  1. December ali mesec totalnih razprodaj, ko je pričakovano od vseh ljudi da v duhu kvazi-radodarnosti zakoljejo prašič-banko. =) Se popolnoma strinjam s tvojim mišljenjem.
    Vedno je neki k bi se še dal naredit, ampak treba je potegnat črto pa dejansko priznat da je že samo 2010 blo fucking awesome, kaj bo šele 2011, kaj veš…
    Super post, epic dolžina, ampak vredno branje in res si veliko dosegu v letu, zavidam stopnjo uspešnosti =)
    V letu 2011 pa prlimi v post kako sliko da mal popestriš zadevo, sej nenazadnje si fotograf ane?

    Dobr zakluček bloggerskega leta. Berem sproti tud v 2011!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja