Kako vraga sploh začeti? V celem svojem življenju, bolj bizarnega leta ne pomnim. Začelo se je super, polno elana, nič ponovoletnih obljub ampak aktivno in usmerjeno. Že januarja sem dosti delal na renovaciji hiše kamor se imamo nekega dne z družino namen vseliti. Od razbijanja, elektro instalacij, hidroizolacij in vseh prekletih umazanih del, ki se jih človek lahko spomni, sem se jih lotil. V začetku leta sem prav tako nabavil nov bicikl o katerem nisem pisal nič. Predhodnika sem seveda prodal po tisti grdi nezgodi na Ćemšeniški planini. Ampak to moje ljubezni do kolesarjenja ni ustavilo. Namesto več pameti dodaj več hoda na vzmetenju, tako nekako. Specialized Stumpjumper, 2019 mislim da.

Glede hiše sem naredil dosti, vložil pa sem tudi dosti denarja, še več pa časa in kar je najslabše, zdravja. O tem kasneje. Če sem se kaj naučil je eno. V življenju se drži svojega poklica, opravljaj ga dobro in vestno, služi denar in plačaj drugim, da opravijo svoje delo. Ima smisel, še posebej zdaj ko pomislim nazaj. Na koncu prišparaš nekaj denarja ampak je cena tega ponavadi previsoka. Namesto zabijanja časa z izvajanjem del za katera nisi kvalificiran je bolje preživeti čas z družino. Ali pa na kolesu s prijatelji, ali pa kjerkoli že. Je pa tudi res, da me delo veseli, vsako delo. In sem ob tem tudi po svoje užival. Za narediti je še dosti, ampak v grobem je narejeno. Zdaj na vrsto pridejo drugi. So mi podobno tudi nekateri govorili ampak jebi ga, ego je ego. Po toči govoriti je pa prepozno.

Kar se kolesarjenja tiče sem bil precej produktiven. Specialke nisem zajahal niti enkrat, sem pa fural ogromno lokalnih trailov. Z boljšim vzmetenjem, 29 colami in sodobno geometrijo je res bilo lepo. Plezalo je bolje, spuščalo pa, da ne govorim. Letos sem obiskal tudi dva bike parka. Mariborskega na Pohorju in pa Gverk, ki je skoraj lokalen in so ga fantje naredili na starem, skoraj pozabljenem Libojskem smučišču. Super.

Korona. Sprva se je zdelo, da ne bo nič takega. Od daleč smo opazovali kaos pri Kitajcih in bili hvaležni, da je pri nas ok. Koliko smo bili empatični do njihove situacije ve vsak zase. Osebno mislim, da se nam je jebalo. Kmalu pa je zadeva pričela uhajati izpod nadzora in kar na enkrat sem se znašel namesto v pisarni, doma, v kuhinji. Bifeji so se zaprli, zaprlo se je vse, življenje se je po svoje ustavilo. Dali so nam bone s katerimi smo reševali slovenski turizem. In sem tudi pomagal. Ko so se ukrepi zrahljali smo šli s prijatelji na mojo zadnjo kolesarsko turo, čez Pohorsko tranzvezalo. Zakaj zadnjo? Zato, ker so se kmalu po njej, v bistvu že pred njo, začeli prekleti problemi z vratom za katere sem prepričan, da segajo prav na tisti jeben dan, ko mi je Čemšeniška planina dala lekcijo.

Že dlje časa sem imel razne heksnšuse in razne bedarije z vratom, ampak teh se človek otrese. Tokrat pa me je nekega dne zagrabilo in je kmalu sledlo še čudno mravljinčenje v levo roko. Sprva je bilo nič kaj očitno, je bilo pa vztrajno. Potem pa sem nekega dne, ko sem delal na bajti opazil, da pormašino z veliko težavo držim v levi roki. Zakaj? Zato ker sem na tej roki izgubil prekleto veliko moči. Postalo je malo čudno, ampak še vedno ne toliko, da bi se spravil k zdravniku. Lokalni fizioterapevt in bolečine so šle, mravljinci pa so ostali. Delal sem naprej. Z Nežo sva zelo uživala, ko sva vozila po gozdovih in tudi ta dan smo šli na hitri giro v čisto nov pump track v Braslovčah, ki je še enaa prekleto dobra pridobitev. Že doma me je v lopatici bolelo, ko pa smo prišli tja je postalo neznosno. Takrat sem vedel, da nekaj ne more biti ok.

Da skrajšam, kmalu za tem sem imel že MRI v katerega sem se spravil nič hudega sluteč. Ampak jebemti tako je, življenje ti zagode. Zjebana vratna hrbtenica. Protrzije in hernija pa spinalna stenoza itd. Ni da ni. Nekaj fizioterapije, pa dnevna hoja, pa malo počitka in bolečin ni bilo več. So pa še vedno bili mravljinci. Potem, ko sem raziskoval sem naletel še na metodo manualne terapije in kmalu za tem šel na kuro k dr. Sergeju Fedorovu v Maribor. In res, po šestih seansah nimam že dva meseca ne bolečin in ne nevroloških simptomov. No, tu in tam malo špikanja in kakšen večer se zbudim z omrtveno roko, ampak pustimo to, je bolje. Šel sem tudi k nevrokirurgu, kjer sem zvedel, da moj vrat ne zgleda lepo. Ampak, da operairali še nebi. Kmalu imam še enega. Vseeno mi je, ko se gre za zdravje, narediš vse kar lahko, da dobiš čimveč informacij in se znaš ustrezno odločati in ukrepati. Sicer je verjetno včasih lažje na slepo pač iti naprej v smislu “go with a flow”.

Kaj je pripeljalo do tega? Sam bi rekel, da vsega po malem. Tista nesreča je sigurno naredila škodo. Je pa tudi leta in leta sključene drže za računalnikom, pa buljenja v telefon in nepravilne drže. To se lepo pozna zdaj, ko se vidi lepa ravna lordoza. Lordoza je krivulja. Vratna hrbtenica bi morala biti malo zakrivljena, moja je ravna. In prepričan sem, da je ravna tudi, če bi pogledali v vratove 80% računalničarjev ali pa kar nasploh mladih. Zjebujemo jo z držo in s telefoni. Vse to pa pomeni velik stres na boge diske, ki morajo to nositi.

Vsi strokovnjaki pa pravijo eno, da je z mojim gorskim kolesarjenjem konec. In verjetno tudi cestnim zaradi drže. Prekleto težko je to sprejeti ampak, če bo treba bo pač treba. Sem se pa zato na polno vrgel nazaj v fotografijo. K sreči sem človek z ogromno hobiji. Operacija mislim, da bo s časom neizbežna in kakšen bo rezultat? Pitaj Boga. Eno je, s časom se nikoli dobro ne konča, ko se šraufa po hrbtenici. Trenutni cilj je poskusiti zdržati čim dlje brez invazivnega posega. Kaj veš, mogoče pa s časom pride tudi kaj bolj prijaznega kot samo fuzije. So pa verjetno na to upali že tudi sotrpini desetletje nazaj. Kolo seveda bom še vozil, ampak nekaj časa ne več po trailih. Bom bol očka za na sladoled ti kolesarja. Z “all mountain” kolesom in čisto novimi Maxxis DHR2 gumami in fensi cunjami.

Toliko za enkrat. Fantje in dekleta, ne se lomit sami, če to res ni treba, pazite na svoje hrbte. Po pameti.

Verjetno je ta zapis tudi poln napak, ampak se mi ne da skozi spell checker.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.