Saj ni res, pa je. Danes je natanko 30 let od kar sem prišel na svet. 30 let! Leto 1985 je že tako prekleto daleč. Mislim, da me daje rahla eksistenčna kriza. Ne upam pomisliti kako bo pri petdesetih. Trideseta mislim, da predstavljajo neko obdobje v življenju človeka, ko ta odraste, ko se od njega določene stvari pričakujejo in se od njega pričakuje odgovornost. V tem obdobju se že skoraj spodobi imeti kakšnega otroka in imeti jasne vizije ter cilje. No, pri meni ni ravno tako :). Še vedno sem precej otročji in razigran, še vedno nimam otrok (ampak počasi bo tudi to) in še danes, lahko priznam, da nimam jasnih dolgoročnih vizij in ciljev. Imam le nekašne smernice, osnutke željene prihodnosti. Ne živim ravno iz dneva v dan, prej iz meseca v mesec, ali še bolje, iz leta v leto. Dolgoročnih planov nikoli nisem, in jih nikoli ne bom delal. Naučil sem se, da je življenje precej nepredvidljivo in nikoli ne veš kaj te preseneti. Tudi pričakovanja imam rad na minimumu. Tako si v življenju bistveno manj razočaran. 30 je torej tista neka meja, ko človek odraste, se poslovi od dvajsetih, od mladostništva. Seveda je to še vedno le številka in poleg simbolične, nima neke prave vloge oziroma veljave. Je nekaj kar si je izmislil človek. Ampak mislim, da sem do sedaj v življenju kar lepo prišel skozi. Ne rečem, lahko bi dosegel tudi več, a že ni bilo prave želje in namena. Sem skromen in mislim, da imam srce na mestu. Menim, da sem dober človek. Manjka mi nič, nasprotno, ko pomislim, imam prekleto lepo življenje. No, le par kilogramov bi lahko dal dol.

Kot bi bilo včeraj se spomnim svojega 18 rojstnega dneva, ki smo ga s precej prijatelji praznovali na našem vikendu. “Sedaj sem pa odrastel!” sem si mislil. Mulci, polni energije in glupih idej. Ko se ti zdi, da boš živel večno in je percepcija časa bistveno drugačna kot je danes. Ko ni obveznosti in nekih večjih pričakovanj. Živiš le za danes, za trenutek. Ja, mladost je res bila norost. In zanimivo, od vseh teh prijateljev, ki so bili na mojem 18 rojstnem dnevu, se danes družim le še z dvema. Vsak je šel svojo pot. Vsako leto se zdi, da dnevi bežijo hitreje. Tedni skoraj postajajo dnevi. Verjetno je tremu kriva rutina v katero nas večina ljudi slej ali prej pade. Služba, domov, otroci, obveznosti … in dnevi bežijo in nič ne sprašujejo. Zato si je treba življenje narediti kar se le da razgibano. Polno avantur in doživetij. Kolikor nam to le dopuščata čas in denar. Investicije v potovanja in avanture so vedno dobre. Pa čeprav gre le za izlet v bližnje gore ali pa v kakšen bižnji kraj, ki ga še ne poznamo. Pomembno je, da se ne “usedemo” in preprosto pustimo, da čas beži. Širjenje obzorij in spoznavanje novih stvari je na nek način bistvo življenja. Never stop exploring!

In koliko se je v teh 30 letih spremenilo! Da o tehnologiji sploh ne govorim. Dejansko sem bil priča precejšnemu delu razvoja računalniške tehnologije. Da o GSM sploh ne govorim :). Ko se zamislim kakšne telefone smo imeli 15 let nazaj in kakšne imamo danes, kaj vse je danes možno, me res navda začudenje nad človeškim razvojem. Seveda je to s seboj prineslo tudi slabosti. Ljudje so danes bistveno bolj “odtujeni” kot smo bili recimo 15 let nazaj. 30 let je precej velika doba in zares se je marsikaj spremenilo. Presenečen sem tudi nad dejstvom, da sem v svojem življenju do danes zamenjal že 4 denarne valute in dva politična sistema :). Ko gledam fotografije preteklosti ne bom lagal, me velikokrat daje precej močna nostalgija in tisti čuden občutek nekakšne vesele žalosti. Tisto, ko dobiš cmok v grlu.

In še za konec. Zelo vesel sem, da imam pri teh letih še vedno pri življenju vse, ki jih imam najraje. Iz srca bi se rad zahvalil staršem in starim staršem za vso podporo in ljubezen, ki so mi ju nudili skozi vsa ta leta. Kljub vsem bedarijam, ki sem jih naredil. Kljub vsem mojim muham in kapricam so mi ostali zvesti in mi nudili podporo v dobrem in slabem. Iskrena hvala tudi Nuši, ki me prenaša in mi nudi vso ljubezen, ki si jo moški lahko želi. Hvala tudi za njeno neizmerno podporo v težkih časih. Hvala za vse lepe trenutke. Verjamem, da jih bova skozi življenje imela še nešteto. Hvala tudi prijateljem za vse lepe urice, ki nam bodo za vedno ostale v naših srcih. Trenutki, ki bogatijo naš kratek obstoj na tej zemlji. Hvala tudi sestri Jani za vse pogovore, nasvete in kretenije, ki sva jih počela skupaj. Zlati trenutki. Si več kot le sestra, si tudi moja dobra prijateljica. Aja, in seveda hvala tudi vsem mojim bivšim dekletom za vse izkušnje in tiste zlate življenjske lekcije, ki smo se jih skupaj naučili.

V življenju sem se naučil, da ljudje prihajajo in odhajajo. Družbe se menjajo. A le peščica je tistih, ki s teboj ostajajo in te spremljajo na tvoji poti. Te je treba ceniti in jih negovati, kajti ti so zlato. Res sem hvaležen za njihov obstoj.

To je to.