Še eno leto naokoli, kaj naj rečem. Definitivno je to leto prineslo veliko spremembo, odgovornost in ogromno nove ljubezni. Otroka. Čas v tem letu mislim, da se izkoristil še kar dobro. Veliko časa z družino, nikakor nisem pozabil na prijatelje kot tudi ne na svoje hobije in strasti. Nekako se zdi, da nama dobro uspeva furati neko srednjo pot in nisva padla v nek ekstrem, da bi s tem tudi pozabila nase. Za dober odnos in dobro vzdušje je to še kako pomembno – ne pozabiti nase in na svoje strasti.

Neverjetno se zdi, koliko ljubezni lahko prinese otrok, še bolj neverjetna pa je intenziteta ljubezni, ki jo čutiš do svojega otroka. Mogoče zveni malo obrabljeno in klišejsko, vem, ampak je absolutna resnica. Prav tako je neverjetno opazovati kako hitro raste, se razvija, tako fizično kot intelektualno. Čudovita je. Ob tem pa te nekako dodatno preganja čas in ti mineva še bistveno hitreje kot poprej. Vse to opazujem z največjim veseljem in radostjo, ne pa tudi, priznam, kančkom melanholije. Skoraj pol leta je že od njenega rojstva. Z Nušo nama gre odlično, kljub občasnim, brezzveznim konfliktom nama ljubezni ne manjka.

32 se zdi tako nepomembna, generična in prav nič dramatična številka. Pač gre mimo prav tako kot 31. Zdi se, da te vmesne cifre zletijo mimo in se nanje niti ne oziramo dosti, okrogle pa te postavijo pred brutalno dejstvo kako hitro beži čas in kako minljiv si, ko je mimo zbežalo še eno desetletje. V kolikor bo življenje šlo naprej kot gre sedaj, sem zmagovalec. Še naprej bom poskušal čim več časa preživeti z ljudmi, ki so mi pomembni, vse ostalo je šum. Leta pravijo, da dobro skrivam, kljub relativno groteskno osiveli buči.

Aja, kot sem obljubil, s slikami otroka pa vas tudi nisem posiljeval. :)