Če gre verjeti splošnemu ustnemu izročilu, sem zdaj v Kristusovih letih. 33 je številka, ki malo bolj odmeva samo zaradi njega, Kristusa, drugače se zdi povsem nepomembna in je na videz podobno pomembna, kot recimo 23. Ni drame, ni udarno, nikomur ni mar. Je pa malo bolj dramatično, ko pomislim, da sem ravno praznoval svoj trideseti rojstni dan in da so od takrat minila že tri leta. Zdaj, ko smo kolikor toliko odrasli, odgovorni in vrženi na trg, v službe in statiko vsakdana, je čas dobil čisto novo dimenzijo. Leti. In to z zastrašujočo hitrostjo. Nova leta, Božiči in rojstni dnevi se zdi, da se ponavljajo s komično hitrostjo. Ko praznuješ novo leto, se zdi, da naslednji teden planiraš že novega. Ampak tako je, rutina. Ta naj bi, glede na raziskave, bila odgovorna za takšno percepcijo časa. Ko se naši možgani ujamejo v rutino, ponavljanje, čas dojemajo drugače.

Kaj se je v tem letu zgodilo? Veliko se je vrtelo okoli Neže. Sliši se precej obrabljeno, ampak ne morem se načuditi kako fascinantno je opazovati svojega otroka kako odrašča. Pridejo trenutki, ko me popade čudna mešanica neizmernega veselja, ponosa ter rahle melanholije. Zdaj že čeblja prve besede, ponavlja, pleše, poje … čudovito. In, če si oseba kot jaz, ki ogromno tuhta in premleva, potem se na momente pojavi že tudi kakšna temnejša, zaskrbljujoča misel kot je: »Kako bo, ko bo starejša? Kako bi ji lahko preprečil, da ne zaide na napačna pota? Kako jo narediti trdno v tem hladnem svetu?« in tako naprej. Pa saj veste kako je. Največ kar lahko naredim je, da sem dober in odgovoren oče.

Nasploh pa je življenje dobro do mene, nimam se kaj pritoževati. Če bom kolikor toliko del statistike glede povprečne življenjske dobe današnjega moškega, potem sem nekje na dobri tretjini svoje življenjske poti. Druga je menda zlata, tretja pa trpeča.