Tako, če se že nisem v vsem tem času spravil nič napisati, sem zdaj primoran. Vsaj za rojstni dan se spodobi, kot to delam že od samega začetka. Upam, da bom v prihodnje pisal in slikal kaj več. Torej, 34. Je bilo kar pestro leto, minilo je kot bi mignil. Zdaj sem v tem nekakšnem skrajno odraslem in še vseeno nekako mladostnem obdobju, ko zadeve postajajo zelo resne, še vedno pa se trudim ohraniti tudi nekaj bebavosti. Zdaj delam na hiši. Ja, starša sta se že pred časom odločila, da bosta svoje penzije preživela v hribih, na lepšem, malo stran od vsega, vseeno pa ne čisto v izolaciji. Iz nekdanjega vikenda sta zdaj naredila konkretno hišo. Srečna sta, to je važno. Foter je mojster za vse, zato je ogromno naredil sam, ko pa je rabil še kakšnega fizikalca, je poklical tudi mene in še koga. Zares lepo sta si uredila.

Z Nušo in Nežo pa se naslednje leto vračamo v moje rodne Petrovče. V hišo kjer sem odraščal. Kot kaže, bom tam tudi nekoč preminul. Nekaj romantike je v tem. Sicer bo potrebna kar konkretne obnove in modernizacije, predvsem reorganizacije, da bo po najinih željah. Večino bom delal sam, pa foter bo kaj pomagal pri mojstrskih stvareh. Fasade in te zadeve pa seveda kakšen mojster. Zares se že veselim. Neverjetno kakšen zagon za delo človek dobi, ko enkrat dela zase. O hiši bom pisal več še kdaj drugič.

V mojem celem Kristusovem obdobju se je zgodilo ogromno stvari. Dobrih in lepih, pa tudi slabih in katastrofalnih. Je bilo precej divje leto. Vsak dan se zasačim kako sem ponosno-sentimentalen, ko vidim kako tamala odrašča. Kako vsak dan osvoji kakšen nov trik, kako me uspe na kakšen nov način nategnit, kako vedno bolj povezuje svet. Prava političarka bo. Naučil sem se soočati s trmo otroka do te mere, da mi je včasih celo simpatična. Ne poznam se več :). Neverjetno je, koliko jo imam rad. Neverjetno je, kako zelo lahko imaš nekoga rad.

Vrnil sem se tudi na gorsko kolo. Tudi o tem več drugič. Samo v tej sezoni, ki je še zdaleč ni konec, smo prevozili toliko novih in zanimivih poti, kot jih prej nisem v svoji celotni gorsko-kolesarski “karieri”. Kot že rečeno, gorca sem za nekaj let dal na stran. Odkrito povedano, ne vem zakaj. Zdaj doživljam novo kolesarsko renesanso.

Vse ostalo je super. Prijatelje imam super, družina je ok, več ali manj smo vsi zdravi, lepo preskrbljeni. Nimam se pravice pritoževati, dobro mi gre. 34 je sicer takšna nepomembna številka. Tista, ki gre neopazno mimo dokler štirica ne pade pred trojko in zajadraš v svojo novo obdobje štiridesetih.

Iskrena hvala vsem za lepa voščila, darila ter lepe želje. Sodelavci so me danes tako lepo nategnili, da jim še enkrat dajem kapo dol za izvirnost. Rad vas imam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja