Zelo strah me je pajkov. Podobne simptome dobim tudi, ko vidim zanič film. Najprej malo o knjigah. Zanje sem se začel zanimati šele nekje po srednji šoli, prej mi niso predstavljale nekega interesa. Brati je lepo. Človek si med branjem sam ustvarja zgodbo, jo daje v svoje okvirje. Knjiga ga vodi. Dobre zgodbe in dobre knjige nas pripravijo do tega, da vizualiziramo na podlagi prebranega. Ustvarimo si neko okolje v katerem se zgodba dogaja. Lahko jo skoraj vidimo, sigurno si jo predstavljamo. Isto je z junaki, ki nastopajo v zgodbah. O njih si skozi branje izoblikujemo mnenje, si jih zopet vizualno predstavljamo. Veliko bližje so nam v knjigi. Predvsem daje knjiga veliko več občutka, da lik bolje poznaš, veš več o njem, kot pa če bi gledal isto zgodbo v filmu. Knjiga ga ponavadi seveda tudi veliko bolj podrobno analizira in opiše kot pa film. Pri filmu te malenkosti okolice, značaja itd. hitro zanemarimo, ker gre mimo nas vse prehitro. V knjigi zgodbo vsrkavamo, absorbiramo okolico, malenkosti. Zgodba je veliko bolj nazorna. Pisatelj nam vsako malenkost podaja v naše betice.

Obožujem branje dobrih knjig. Seveda obožujem tudi filme. Dobre filme. Ta dva svetova se včasih združita in potem pride slej, ko prej do kritike. To se naredi takrat, ko sem najprej prebral določeno knjigo in potem po knjigi pogledal še film, ki je bil posnet po tej knjigi. Nekje se je zataknilo, ali pri filmu, ali pri knjigi. Nekje si doživel večji vtis. Nikoli ni isto. Seveda je film ponavadi na manj vrednem položaju, ker je toliko zgodbe kot jo nudi kakšna obširnejša knjiga težko spraviti v tisto urico in pol filma. Zgodba je skozi branje pač obširnejša, polnejša in morda kompleksnejša. Do sedaj sem sicer to doživel samo dvakrat in sicer pri trilogiji Boter in pri romanu Robina Cooka, Coma. Tukaj sicer razlika med filmom in knjigo ni bila tolikšna. Oba filma sta bila res dobra in sta izjemno podrobno sledila zgodbi v knjigi. Spreminjanje zgodbe za scenarij je bila res minimalna. Botra vsi poznamo. Film Koma (Coma) pa ni toliko odmeven. Gre za čudovit, napet kriminal-medicinski triler. Super vloga rosno mladega Michaela Duglasa, ki išče resnico. Torej, oba filma ste me zelo navdušila, ampak vseeno sem preko branja knjige nekako absorbiral več zgodbe. Kot, da bi videl več.

Včeraj sem zaključil s knjigo Jamesa Pattersona, V pajkovi mreži (Along came a spider). Zelo všečna napeta kriminalka, ki te potegne vase na tisti način, da v nedogled prebereš “samo še tole stran”. Psihopatija, ugrabitve, skrivnostni umori, serijski morilci, romance … ima vse kar naredi kriminalko dobro in napeto. Knjigo sem kupil naključno, zadnjič v Mladinski knjigi, ko sem iskal nekaj za prebrat. Ob vprašanju “kaj za vraga naj berem“, mi je prijazni prodajalec priporočil knjigo Juana Gomez Jurada, Emblem izdajalca. Kot darilo sem prejel še prej omenjeno žepno knjigo, V pajkovi mreži. Super nakup za 15 eur. Katero prebrati najprej? Tisto, ki ima manj strani seveda. V Pajkovi mreži je torej super knjiga. Potem sem videl, da je po njej posnet tudi film. Film Along came a spider. Morgan Freeman. Obožujem Morgana Freemana, obožujem njegov žameten glas, karizmo, njegovo mirnost in sproščenost. Vedno deluje inteligenten in dober. Tudi, če bi bil v vlogi zlikavca bi bil zame dober :). Torej, gremo tankat. Danes zjutraj deževno. Bomo pa film zavrteli. Uvodna špica je delovala dobro, obetavno. Ko se je zgodba začela odvijati mi je postalo jasno, da ne pelje nikamor. Razumem, da je zgodba za scenarij malce, okusno spremenjena, tukaj pa je bila prav mutirana. Izrezano je bilo ogromno. Tudi takšnega za kar menim, da je pomembno v tej zgodbi. Prisežem, da sem se vprašal, če gledam pravi film. Po 20 minutah gledanja sem film ugasnil. Nisem si želel pokvariti čudovitega okusa po dobri knjigi. Me zanima ali bi storil enako, če prej nebi prebral knjige.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja