Že nekaj dni … ok, bom pošten, kar par tednov sem tuhtal kaj za vraga bi fotografiral. Narava? Eh, dolgočasno, to sem že. Portreti? Bi bilo, ampak tudi to sem že. Hmm morda tilt shift!? ne, danes mi ni do tilt shifta. Razmišljal in razmišljal, bolj kot sem razmišljal, manj kreativen sem bil. Vsaj zdelo se mi je tako. Se mi zdi, da če poizkušaš nekaj na silo, da ni tistih pravih rezultatov. Brainstorming vem, da je čudovita zadeva kadar se gre za stock fotografijo, ko iščeš koncepte, ko mora biti vse lepo … Ampak jaz bi želel narediti nekaj zase. Nekaj za v mojo zbirko. Črno belo, barvno, sepija? Kaj pa vem. Nekaj novega. Ko res ne veš kaj bi, vzemi fotoaprat in pojdi ven! Slikaj! Če kaj nastane, super, če ne, pač ne. Bo pa drugič.

Hudo je, ko pride do blokade. Nek trenutek si na višku kreativnosti, potem pa pride trenutek, ko se ti zdi, da si praktično brez domišlije. Kot kamen, brez izrazen. Ne vem zakaj to nastopi ampak verjetno ljudje ne moremo biti skos na maksimumu. Zelo redki so ljudje, ki so konstantno polno ustvarjalni. Veliko pa jih je, ki si mislijo, da so konstantno polno ustvarjalni. :) Ravno zato so mogoče tudi potem izdelki (fotografije, slike …) toliko bolj cenjeni in nam ljubi, ko nastopi tisto zlato obdobje kreativnosti. Res je tako. Včasih si nekje in ti momentalno šine v betico čudovita ideja. Včasih se sprehajaš po ulici in vidiš nek dogodek, stvar, ki ti da inspiracijo. Dobra dela, dobre ideje pridejo! To je to. Ne da se jih vsiliti v glavo, razmišljanje seveda pomaga in tako pridemo velikokrat do ideje, ampak tiste najleše in najboljše pridejo spontano. Ampak, če našega umetniškega duha ne hranimo, bo ta tudi utopel. Krepimo ga s slikami, filmi, glasbo, naravo, karkoli nas pač zanima.  Tako dobimo ideje, inspiracijo. Se vam je kdaj že zgodilo, da ste gledali kakšen film in ste na enkrat pritisnili na pavzo in občudovali čudovit kader zamrznjene slike? Ustvarili ste film in se samo čudili, kako prekleto dober prizor je nastal. Jap, to je to. Zadnjič sem bral knjigo Legija Prekletih in si na podlagi prebranega v glavi sestavil nekaj res čudovitih prizorov. Uresničiti jih bo treba! Kadar dobim novo idejo si jo vedno zapišem, da je nebi pozabil. Nabralo se mi je res že ogromno idej. Ampak zakaj se je tako težko spraviti k starim idejam? Velikokrat si rečem “ok, zdej bom pa uresničil nekaj od tistih idej …”, ampak za enkrat še ni prišlo do tega. Obljubim pa, da bom. Zadnjič sem sedel na soncu in razmišljal kaj bi delal. Bil je eden tistih zaspanih dni, dremavih. Spomnil sem se, da bi naredil vsak dan en svoj avtoportret. To bi delal natanko eno leto. Potem bi vse skupaj sestavil in ustvaril nekakšen časovni šus. Sedaj to delam že dober teden, upam, da bom zdržal do konca. Nastavitve imam vedno iste, vedno isti kader, isto goriščno razdaljo, isto pozicijo. Zna biti zanimivo.

Kar sem opazil pri sebi je tudi, da smo, še posebej tisti, ki radi fotografiramo, velikokrat obsedeni z pravili. Tretjina tu, tretjina tam … zlati rez, vedno gledamo tako, da bi zadostili tem jebenim nujno potrebnim pravilom. Pa so res tako nujno potrebna? Ja in ne. Pa poglejmo. Če je bistvo našega izražanja ujeti nek trenutek, spomin ali karkoli pač že in ga izraziti tako kot ga mi vidimo, tako kot mi želimo, da stoji, čemu potem pravila? Če mogoče mi vidimo kdaj kaj drugače, čemu bi se prilagajali pravilom? Velikokrat sem se že zasledil, ko mi je nekaj bilo všeč in sem hotel narediti po svoje, a sem vedno potem se podvrgel moči pravil. Ta pravila znajo biti včasih slaba pri našem ustvarjanju. Seveda govorim takrat, ko postanejo obsesija. Opazujem slovenske fotografske forume in ljudje fotografijo ocenjujejo samo še na podlagi pravil in tehnične pravilnosti. Vse kar je belo je smatrano za prežganino, vse kar ni v tretjini je napačna kompozicija. Mislim, da je to narobe. Še posebej ko gre za novince, ki dajo v pogled svoje prve fotografije. V štartu so potem nabiti samo v tehnikalije in premalo v tisto kar je res pomembno. V iskanje zgodbe, bistva.

Oprema, oprema, oprema. Tako privlačna je ta oprema, da bi zapravil tisoče evrov zanjo. :) Vsak ima svojo razvado. S časom sem ugotovil kako prekleto pomembno je imeti senzor, ki nudi uporabo višjih stopenj ISO z minimalno oziroma sprejemljivo vrednostjo šuma. Na začetku nam niti ni pomembno, nismo toliko kritični, ampak jeba postane kasneje, ko postaneš malo bolj zahteven, ko se znajdeš nekje, kjer so slabe svetlobne razmere in improviziraš na vse pretege in ni in ni tiste prave ekspozicije. Flash mi nikoli ni dišal, praktično ga ne uporabljam. Bom odkrit, tudi ne znam ga, ker se nikoli nisem spuščal vanj. Raje imam naravno svetlobo. Torej sta mi dober ISO in lepa blenda še kako pomembna. Spomnim se, ko sem fotografiral nek jazz festival in ni šlo drugače kot, da svojega Nikončka navijem do kraja. Na ISO 1600, to je maksimum. Šum pri 1600 je bil precej neznosen. Obžalujem. Torej moj naslednji nakup je malo boljši body. Zadnjič sem imel možnost testirati Nikon D7000. Čudovito! Pri ISO 1600 je šum še precej zanemarljiv. Tudi pri 3200 ga požerem. Super in hitro ostri, barve so čudovite, body čudovito sede v roko in daje občutek kvalitete. Čudovit fotoaparat. 100% moj naslednji body!

1 thought on “Blokada kreativnosti

  1. “Opazujem slovenske fotografske forume in ljudje fotografijo ocenjujejo samo še na podlagi pravil in tehnične pravilnosti. Vse kar je belo je smatrano za prežganino, vse kar ni v tretjini je napačna kompozicija. Mislim, da je to narobe. Še posebej ko gre za novince, ki dajo v pogled svoje prve fotografije. V štartu so potem nabiti samo v tehnikalije in premalo v tisto kar je res pomembno. V iskanje zgodbe, bistva.”
    S tem se pa 100%-no strinjam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja