Za moj 30 rojstni dan me je draga prav prijetno presenetila z fenomenalnim darilom. Kupila mi je elektro akustično kitaro. Ta črno! To zadevo sem si imel željo kupiti že precej dolgo časa, ampak dlje od drkanja po Bolhi nisem prišel. Vedno je nekaj prišlo vmes. Električno sem že imel, akustične pa še ne. Kakorkoli, super darilo in še enkrat hvala! Takšno darilo te lahko spremlja celo življenje. Z njo bom skušal popestriti marsikatero zabavo. Seveda takoj, ko zberem jajca in si bom enkrat upal igrati tudi pred dejanskim občinstvom. Nekako vedno zmrznem kadar imam opazovalce :). Kitara zveni čudovito. Tak lep, topel sound.

Že nekje v šestem razredu osnovne šole sem konstantno sanjaril kako rad bi bil rock zvezdnik. Mislil sem si, da sem rojen za takšen kul poklic. Nisem jebal komerciale, bil sem upornik. Dolgi lasje, jeans, majice z motivi bandov. Poslušal sem pravi rock, no predvsem heavy metal! :). Mejdne, staro Metallico, Quiet Riot, Saxon pa Hendrixa in vse ostale legende iz daljne preteklosti. Z Pezdirkom sva po šoli velikokrat tuhtala kako kul bi bilo imeti band. Kako kul bi bilo skupaj špilat. Ob Hendrixovih solažah se nama je trlo srce in topila faca, ko je zasoliral Yngwie Malmsteen nama je skoraj prišlo v hlače. Vedno sem hotel blesteti na solo kitari. Rasturati in biti viden. Da bi na odru klečal na kolenih in dobesedno masturbiral po vratu kitare. Ampak seveda banda nikoli nismo imeli. Nekaj smo se menili za plac a ker so nas povsod več ali manj odjebali, smo s časom obupali. Toliko o podpori mladim zagretim glasbenikom :).

Prvo kitaro sem si kupil konec osmega razreda. Jim Harley, kopija Fenderjevega Strata. Mešalo se mi je od navdušenja. Mislim, da sem drkal kitaro dan in noč. Konstantno sem jo vlačil po rokah. Imel čisto krvave prste. Ko sem se naučil brati tablature, se mi je odprla Amerika. Ko sem končal poklicno šolo, mi je foter nabavil čisto pravega Marshalla. Marshall AVT100. Sto watov moči. Skoraj sem jokal od sreče. Delal sem preko študenta in prišparal še za novo kitaro. Ibanez RG270DX. Taka čisto prava metalska, črna, Z ozkim vratom, narejena za soliranje. Kaj hočem povedati … Precej sem drkal kitaro, ampak vedno samo riffe in solaže. Malo je bilo pesmi, ki bi jih znal odigrati v celoti. Sam ritem. Samo da se je nekaj soliralo hehe. Nikoli pa nisem igral ritma, da bi igral za ljudi na kakšni zabavi in zraven prepeval. Pojma nisem imel o ritmu. Potem sem kitaro dal za precej let v pozabo. Nisem več igral. Do zadnjič, ko sem dobil novo ljubico.

Sedaj se pozna, da nikoli nisem delal na ritmu. Zadnjič sem prijel novo kitaro v roke in tuhtal kaj bi igral. Malo sem zaigral Stairway to heaven, potem pa tuhtal, da bi bilo dobro, če bi zraven še kaj zapel. Nimam posluha, ampak jebi ga. Pomislil sem na Neil Diamonda. Solitary man je tak precej hud komad. Dobro se sliši na kitari in ni težak. Tak odpadniški je. Seveda je verzija Johnnyja Casha meni osebno boljša. Bolj badass je. Na hitro natreniram tisti kul intro in se lotim akordov. Ob pesmi je še nekako šlo, ko pa sem hotel zraven nekaj zastokati je bilo vsega konec! Roke in usta preprosto niso bila v harmoniji. Ni šlo. Ko sem nekaj skušal zapeti, me roke niso več ubogale. Popolnoma me je vrglo iz ritma. Kmalu sem se na raznih forumih potolažil, da je to precej pogosta težava kitaristov in, da je pač potrebna vaja. Dva dni sem se matral, da mi je uspelo. Sedaj gre. Fajn je, ko ob igranju lahko tudi zapoješ. Sedaj pa se bo treba naučiti še kaj slovenskih, saj veste, takšnih za fešto. Ideje o soliranju pa so nekako šle stran. Zgleda, da to pride s časom. Zdaj me ne navdušijo več toliko neskončne solaže in izpiljenost tehnikalij. Bolj me pogreje, da ima komad dušo, da zadane.

Je pa kitara res balzam za dušo, kot meditacija. Vsak bi jo moral imeti, pa če tudi samo brenka tja v tri dni.

Na ritmu bo definitivno treba še veliko delati.