December ni čas za post

13.december.2011 | Igor

Ma res sem se trudil (očitno ne dovolj). Še blog sem imel skoraj do konca spisan na to temo. Ampaaak … Jah, volja je popustila in že napisan blog sem izbrisal. Dragi bralec, da se ne boš ustrašil. Nisem začel ponovno kaditi. Za kaj torej gre? Vsak ima svojo razvado, navado oziroma nekaj kar ni dobro, ampak to vseeno počne. No, dolgo let je pri meni bil to tobak. Ampak brez česar pa res ne gre? Hrane. No, nisem bedak, seveda vsak rabi hrano za preživetje in mu tudi predstavlja užitke. Jaz rad jem veliko, res veliko. Pojem lahko ogromno. K sreči sem blagoslovljen z genetiko, ki preprečuje, da bi se razvlekel kot čigumi. Čeprav nekaj kilogramov je preveč, ampak nič resnega. Mislim, da nisem debel. Nekaj kilogramov seveda imam preveč, ampak to bomo že popravili. Hrana je tista stvar s katero sem na nek način obseden. Obožujem jo. Še posebej tisto nočno prehranjevanje. Ogromno ogljikovih hidratov. Obožujem dobro hrano, ampak velikokrat je dobra hrana seveda junk. Kebabi, hamburgerji, pizze … you name it! Sicer sem zelo izbirčen ampak ekstremno ješč.

Post se mi nikoli ni zdel kot način hujšanja. Več. Zdi se mi kot temeljito prečiščevanje telesa, počitek, ponovna vzpostavitev ravnovesja v presnovi. In seveda ima svojo globino tudi na duhovni plati. Enako kot pri odvajanja od kajenja lahko vidiš koliko zmoreš, soočiš se s svojim jazom in odganjaš negativne, zapeljive misli. Zato niti ni presenetljivo, da je postenje toliko prisotno v vzhodnem svetu, v raznih bolj spiritualnih verstvih. Tam predstavlja očiščenje, del bistva, način življenja in tekmo s sabo, disciplino. No, vsaj zdi se mi tako (ali pa me je Hollywood preveč spral). Če že telo v današnjih časih tako vztrajno smetimo z raznimi “dobrotami” in razvadami, zakaj pa mu nebi privoščili malo počitka, ni potrebno veliko. Zadnjič sem o zadevi malce prebral in ugotovil, da je postenje kar precej razširjeno. Še več, v današnjem času gre za priljubljen način hujšanja. Sam se s tem ne strinjam. Niti se ne strinjam, da so zdravi redni, zelo pogosti posti. Dejstvo je, da če se človek misli postiti recimo 14 dni in potem skočiti takoj nazaj v prenažiranje, bo naredil več škode kot koristi. No vsaj kar se telesne teže tiče. Telo bo postenje razumelo kot stradanje, gre za naravni obrambni mehanizem telesa. In, ko bo telo ponovno začelo dobivati hrano, veliko hrane, bo to še bolj shranjevalo v zaloge, torej špeh. Predstavljajte si, da danes izveste, da se bodo jutri vsa živila podražila za 100%. Kaj naredite? V tistem trenutku vzamete kolikor denarja je pač mogoče in odhitite v prvi nakupovalni center. V naslednjem koraku iz nakupovalnega centra vozite vozičke, ki se kar zvijajo pod težo vsebine. Logično ane? Kolikor sem bral, post lahko močno vpliva na telo, dokler je seveda ta v mejah normalnega. Telo se spočije, presnova se bistveno izboljša, odpadne celice se izločijo veliko hitreje … Ogromno enih prednosti. Ko se postimo, telo prične hrano črpati iz zalog in, ko črpa iz zalog naleti tudi na odmrle, odpadne celice. Te celice seveda izloči ven. Mislim, da sem že malce preveč brihten, bom raje nehal pametovati. Več lahko najdete na internetu. Je ogromno napisanega.

Mamljive zadeve

Ampak seveda ni lahko. Prelepo je jesti sirove štručke, kolače, bureke in vso ostalo zadevščino, ki polni naše življenje z radostjo in mu do neke mere daje smisel. Postov je ogromno vrst, meni je v oči padel tisti, ko uživamo samo vodo, in res samo vodo. No, brez kave že ne gre, ampak seveda brez sladkorja, mleka ali česarkoli razen kave in vode. Bral sem, da nekateri zdržijo po teden ali celo več! No, to pri meni ne pride v poštev. Nebi prenesel tolikšnega miselnega in čustvenega napora. Tudi naše počutje in telo seveda oslabi. 3 dni! To je cilj, tri dni, brez hrane, samo voda. In sem testiral. Prve rekcije prenekaterih ljudu so bile “… zmešalo se ti je, ti si fukjen, kaj tebi ni jasno, zakaj bi to počel …” Zanimivi odzivi za takšen namen. Očitno se post pri nas klasificira kot tabu, nekaj totalno alternativnega, nekaj v smislu “a zdej boš pa šou v Hare Krišno al kaj …” Zanimivo kako veliko ljudi občuduje vzhodnjaško spiritualnost ampak jih v istem trenutku povezuje z norostjo. Morda smo nori mi? Z našo nediscipliniranostjo, našimi ekstremnimi debelostmi, našo kapitalistično spranostjo in hlastanjem po nepotrebnih rečeh … No, primarni cilj je bil zdržati 24 ur, kar je za takšnega požeruha kot sem jaz, ogromno. Sekundarni cilj pa je seveda 3 dni. Prvih 12 ur ni bilo problema, nobenega. Spil sem ogromno vode. Potem pa sem začel opažati kako me jebejo misli. Kako je telo začelo pumpati misli o raznih dobrotah. Ležal sem na postelji, gledal nadaljevanko  v mislih pa sem bil pri hladilniku. Žgalo me je do te mere, da mi je dokurčilo, seveda. Misli kot so: “pa kaj kurac mi je tega treba, saj sem zdrav. Picaaaaaaaa! Pojej sendvič! ” in potem misel kateri sem se vdal: “zakaj bi jebal sam sebe v decembru , ko je polno dobrot, ko se dobro je in dobro pije!?”. In sem šel. Poklical prijatelja Lukata in Denisa ter poln gas v dobro pizzerijo. Jedla sva samo jaz in Luka. Družinsko sva zmazala … In potem, no potem sem se počutil veliko bolj v kurcu kot prej. Prenažrt, razočaran in napet.

Ampak misli so imele določen smisel. Decembra se res ne bom trudil toliko. Tako sem moj načrt za postenje dodal v seznam po novoletnih priseg, ki jih tako zelo sovražim. Ampak bom, takoj po novem letu, obljubim. Aja, vode pa sedaj pijem precej. Vsaj nekaj.

Objavljeno v torek, december 13th, 2011 ob 18:34

2 komentarjev

  1. Alja pravi:

    hej! ko berem tole, sem se spounala na moj podvig sadnega posta (beri: MU kot manj uspešno). tut sama se uvrščam med kategorijo požeruhov OH ali drugače – brez testeninin in slaščic življenje ni lepo. enega lepega dne sem se odločla, da bom imela en dan v tednu sadni dan. in je prišel dan D. iz postle sem se potegnala okrog pol10. do pol1 sem uspela pojest 3 banane, 2 kivija, eno japko, 2 kakija in eno greniuko :). še s polnim ustim in še več sadja pred sabo, so mi misli uhajale v hladilnik. še prejšnji dan sem mami pizdulirala, da pa res nimamo nč pametnga v njem (ker so ble v njem sam standardne reči – jajce, puter in marmelada), a na dan posta sem js v hladilniku vidla sto možnih kombinacij. mislim, da bi takrat še ocvirke na kruhu zmlela v prah. :) ampak ja, sem bla preveč šibka – mi je mami že ob enih nardila skledo solate, neke polpete in pol litra kakava, da sm prišla k sep!:) vse je v glavi, to je res:) mogoče sem se že zdej bolj utrdila in bi dejansko zdržala … ampak ja, maš prav – to bomo januarja testiral:) zdej bomo pa testiral in dajal priložnost kulinaričnim izdelkom naših mamic in omic in tet :) pa srečno! :)

  2. Igor pravi:

    Hehe zelo zanimiv pogled. Res je, da se ti velikokrat hladilnik zdi prekleto skopusen in osiromacen. Ampak, ko stradas postane zakladnica, vidis res miljon moznosto.
    Mogoce bi bla to dobra zgodba za kuharje. Malo zlobe. Verjetno je Auschwitz imel kar nekaj potencialnih mojstrov kuhinje. In ja, bomo to po novem letu, kot vse ostalo :).

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.