Bila je precej lepa sobota in resnično mi ni bilo za poležavati doma. Sedaj, ko so končno prišli topli in sončni dnevi, mi vzbudijo slabo vest, če jih kolikor toliko ne izkoristim. In ni lepšega kot potepanje. V živalskem vrtu sem bil do sedaj samo v Ljubljani, pa še to samo dvakrat kot rosni otrok. V spominu mi je več ali manj ostala samo koza, ki sem jo božal in potem smrdel ravno tako kot ona. Sicer sem bil v enem tudi v Egiptu ampak tistemu ne vem, če lahko rečemo živalski vrt. Prej koncentracijsko taborišče za živali. Malce čudno, ampak v Zagrebu kot mestu sem bil prvič. Glede na to, da je njihov živalski vrt precej znan bi pričakoval malce več oznak kako do njega priti. Če si v Zagrebu prvič, ga je precej težko najti. Sedaj vem, samo nasproti Dinamo stadiona.

Same ideje o živalskem vrtu ne maram. Še ena egoistična pogruntavščina modernega človeka, ki si je podredil vse ostale vrste. Ko sem bil v živalskem vrtu tokrat, kot odrasla oseba je to prišlo še bolj do izraza. Kot otrok le z navdušenjem gledaš. Živali niso vesele in razposajene. Medved je v veliko premajhnem prostoru žalostno hodil gor in dol. Zgledal je tudi preplašen od vsega vreščanja otrok. Lev in ostale zveri so več ali manj mrtvo ležali. Nekatere živali so imele bistveno premajhne prostore. Ne bom več nakladal. Sicer  je bilo zanimivo in lepo, če odštejem, da so se mi živali zelo smilile. Verjetno me je najbolj efektiral živalski vrt, ki sem ga videl v Egiptu, sredi puščave. Tam so živali dobesedno hirale.