Letos sva se zaradi posega višjih sil, odločila dopustovati malo drugače. Oziroma tako kot se bi naj spodobilo. Klasično. Teden dni Hrvaške. Prekomerno pitje piva, objestno nažiranje s hrano in poležavanje na plaži s prazno glavo in mislimi o ničemer. Ožujsko, Karlovačko, Heineken in letos tudi Amstel. Veliko njega. Zjutraj v trgovino po kruh in ostale pregrehe – ker smo na dopustu in zdaj lahko vse -, ter potem še na obvezno kavo ob obali brez katere ne moremo živeti. Zvečer pa v kakšno konobo na morsko ploščo za dve osebi. Poskusiti čim manj misliti in razmišljati, skratka biti na off. Tu in tam pa še kakšen skok v vodo in plavanje mrtvaka v precej osvežujočem morju. De facto dopustovanje 80% slovenstva.
Če se le da, se monotonosti izogibam kot hudič kriża, zato mi je zgoraj opisano dopustovanje precej nevsakdanje. Dopust smatram kot čas, ko mora človek dożiveti nekaj novega, videti nove kraje in stvari, spoznavati nove ljudi. Dopust mora biti aktiven in dinamičen in ne rutinski. Vsak dan spoznati kakšen nov kraj itd. To je tisti kratek delček leta, ko se približaš popolni svobodi. Imaš nekaj denarja, časa in skrbi pustiš doma. Seveda pa nikakor ne menim, da je takšnim dopustovanjem kaj narobe. Vsakemu svoje. Jaz sem bil že nekje po treh dneh počasi sit leżalnika, poležavanja in apartmaja. V tem se res ne vidim vsako leto. Raje imam vikend paket morja. V petek po službi na obalo in v nedeljo zvečer nazaj. Imam povsem zadosti.
Tokrat sva za spremembo izbrala mesec september. Zakaj? Sovražim gužvo, ko se ljudje gnetejo na razbeljeni plaži kot sardele v konzervi. Ko se boriš za tisti mali košček sence kamor boš prislonil svojo brisačo in poskusil uživati v trenutku. Vonj po kremi za sončenje in razni prodajalci tega in onega, ki so zame novost na Hrvaškem. Ogorčenost nad stanjem kože svetovnih prvakinj v sončenju. Malo morje “gostilnic” s skrajno slabo hrano, ki vabijo nič hudega sluteče turiste z večnimi napisi pizza, grill, spaghetti na vsakem koraku. Okoli najbolj obiskanih plaž se širi vonj po pomfriju in močno iztrošenemu rastlinskemu olju, ki se žge v fritrzah. Pa seveda zasoljene cene vsega. Od apartmaja, kamp prostora za šotor, pa tja do parkirišča in piva. Vse to nas čaka v vrhuncu sezone.
No, vsega tega septembra ni. Še posebej, če si na otoku kot je Pašman. Tukaj si praktično skoraj sam poleg domačinov. Tudi kam drugam kot na trajekt in v Zadar pravzaprav nimaš iti. Zelo intimen otok v tem letnem času. Popolno, če želita s partnerjem čas res samo zase. In takšna sprememba se mi je kar prilegla. Nič gužve, nič vročine, nič pomfrija, nič skurjene kože … Še interneta zelo malo. Verjetno po zaslugi lastnika apartmaja, ki ne nudi wifija. Tukaj živijo res v izi. To opaziš povsod. Od natakarja pa do soseda, ki ureja živo mejo. Nikamor se ne mudi. Mirno in počasi ter žvižgajoče kakšno domačo vižo. S hrvaško postrežbo preko katere velikokrat slišim pripombe glede neprofesionalnosti in slabega odnosa do slovencev, pa do danes še nisem imel slabe izkušnje. Tudi tokrat ne. Zelo prijazni in ustrežljivi ljudje. Mogoče vohajo, da sem četrtino hrvata.
Je septembra precej fajn na morju.
