Kmalu po tem, ko sem prižgal zadnjo cigareto sem v strahu napisal tudi ta blog in svojo abstinenco delil tudi z vami. Zakaj v strahu? Ker sem se bal, da se bom hitro vdal in bom izpadel pička. 28.8.2010 je bil dan odločitve. Pisal sem z gorečim elanom in jekleno odločnostjo ter polnimi usti Nicoreta. S punco sva bila v kavarni ob Celjski knjižnici. Muratti modri, 2 čika. Prijelo me je. Enega prižgal, drugega vrgel stran. Sem omenil, da je bila zraven punca? Seveda je moral biti show, seveda je moralo biti malo mačistično, dramatično. Moralo je udariti. Morala je biti zgodba. Priznam, da je bil moj uspeh pogojen tudi s tem, ker sem ta korak naredil pred mojim dekletom. Pred svojim dekletom nočete izpasti pička, ali pač? Kakorkoli, do neke mere je pomagalo. In na koncu samo to šteje. Rezultati. Simbolično sem v svojo cigaretnico spravil svoj zadnji pokajeni čik. Naj ostane za spomin. Spomin na tiste smrdljive dni :). Čik in cigaretnica sta še danes spravljena v spomin. Jebiga, simbolizem je močna zadeva.

Prve dni so bile kar pasje. Ko mine teden, že samozavestno pametuješ kadilcem kako bedasti so, da kadijo. To je seveda narobe. Kot kadilcu vem kako mi je šlo vedno na živce, poslušati pametovanja nekadilcev. “Kaj mi sereš, pizda!? Kot, da ne vem!” Resnica je, da nobenega resnično ne zanima ali kadiš ali ne. Nobenega ne zanima tvoja zgodba. Če si se odločil nehati, je to zgolj tvoja vojna in tvoja odločitev. Posiljevati ljudi s svojo revolucijo zna biti tečno. Seveda pa je skoraj neizbežno. V naravi človeka je, da se rad pohvali. Tečno, ampak nekaj koristi pa je le bilo. Dober prijatelj Davor je nehal. Moje nabijanje ga je utrudilo do te mere, da je tudi sam nehal. Sedaj ne kadi že približno pol leta. Možno, da je nehal zato, da bi me utišal in, da mu nebi bilo potrebno več poslušati mojega sranja. Šala. Davor, hec, čestitke.

Zakaj pišem to objavo danes in ne 28.8.2011? Ker sem pozabil. Vedel sem, da je nekje v tem obdobju a sem se zmotil. Zanimivo kako na začetku veselo šteješ dneve, jih deliš z drugimi. Mah, celo do minute natančno veš kako dolgo si brez cigareta, ko so šteti prvi dnevi. Tista jeklena odločnost je kmalu postavljena na preizkušnjo, ko ti pričnejo misli žicati čike. In zajebano je, ko se misli igrajo s tvojo glavo. Ampak sem nekako zdržal. Knjiga, ki sem jo omenjal (Končno nekadilci) je dosti pomagala. Saj vem, da se sliši smešno. Kaj za vraga pa ima ena knjiga s tem. Mentalno, a pomagalo je. Največja nevarnost pri odvajanju nastopi, ko prideš pred močno stresne situacije. Še po enem letu v takšnih situacijah cigaret dela zgago po mislih. Jah, 10 let pridnega programiranja telesa, da potrebuje tobak v stresnih situacijah naredi svoje. Tako telo nekako samo poveže kot rešitev na stres, cigaret. Tudi to sem do sedaj uspešno premagoval.

Zelo sem se bal raznih žurov in težkih debat ob flaški piva. Takrat je cigaret pasal najbolj. Samoumevno je bilo prižgati. Tukaj je bilo potrebno kar dosti volje. Ampak čudim se, da nisem prižgal v kakšni malo močnejši pijanosti. Kot, da sem si nekako reprogramiral možgane. Ali pa nočno geekanje, ko škatla cigaret magično spuhti v temo noči. Ah ja … Tudi kava je bila kar problematična. Na začetku se mi je zdelo, da kava nima več pravega okusa. Sedaj leto dni kasneje v kavi uživam še bolj, kajti okusim jo drugače, bolj intenzivno, lepši okus ima. V bistvu ima vse boljši okus. Pravi mali obred je bil cigaret po kosilu. Tudi tukaj je bilo kar težko. Če sedaj pomislim. Pojedel sem čudovit obrok in ga takoj, ko sem končal šel zadimiti s smradom. Ni logike. Tudi voham bolje. To, da se počutim bolj zdravo mislim, da ni potrebno niti omenjati. Nič občasno čudnega, zapacanega občutka v pljučih, smradu iz ust itd. Seveda pa vse to ne bo preseglo dejstva, da bo pozimi po vsej verjetnosti še sedaj potrebno čepeti zunaj. No, če se bom le hotel družiti hehe. Velika večina prijateljev kadi, kadilci pa smo vedno radi ob pijači kadili. Na kolesu, pri teku. Ogromna razlika. Pljuča imajo veliko večjo kapaciteto, med napori sem opazno manj zadihan in imam več kondicije.

Rekel bi, da siljenje ljudi v to naj nehajo je bedarija. Tudi to, da se sami silijo je včasih bedarija. Vsak bo ta trenutek sam začutil. Pri meni je nastopil, ko sem bil na terasi neke kavarne. Človek mora priti sam do te točke, da si resnično želi prenehati in, da se neha slepiti z miljoni razlogov zakaj še kaditi naprej. Če dobro pomislite, jih ni. Ker ni ene dobre lastnosti, ki jo cigaret da. Pomislite kako vam je bilo, ko ste začeli kaditi. Sigurno vam cigareta ni bila v užitek. Sigurno so jo pljuča zavračala. S časom, ko pa smo telo polnili s sranjem se je le to na tobak navadilo in postalo zasvojeno. Vsak zasvojenec pa bo vedno našel razloge, da ni vredno nehati. Recimo, da vam niso všeč olive. Pojeste prvo in vam je ogabna, telo jo zavrača. Morda vam je celo slabo po njej. Ali boste pojedli še eno? Boste začeli jesti olive? Mislim, da ne. Isto je s cigareti. Prej omenjena knjiga mi je nekako odprla oči, da sem to sprevidel. Vse sem že vedel a, ko sem prebral je bilo razloženo točno tako, da sem zraven optimistično kimal.

In opažam, da se spet zmagoslavno hvalim. Nočem se, a malo se lahko pohvalim. Vsaj to haha. Sicer pa vojne še ni konec. Leto dni še niti ni ne vem kakšen dosežek in zavedam se, da lahko v trenutku zaplavam nazaj v stare vode. Je pa res, da je vedno lažje in lušte nimajo nobenega posebnega učinka. Zlahka se mu odpoveš. Če pogledam nazaj si upam trditi, da niti ni bilo tako težko, sploh ne. Če je volja, če je motivacija in, če je prepričanje, potem ni nič težko. Naslednje leto se zopet pojavim tu, z isto tematiko, upam, da še tudi v istem taboru. Sedaj pa le knjigo v roke … je že čas?