Fotr

11.februar.2017 | Igor

Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.

Obljubim, da se bom resnično potrudil in vam ne bom vsiljeval fotografij svojega otroka na dnevni bazi. Obljubim vam tudi, da na mojem avtomobilu ne boste videli nalepke v smislu “Neža v avtu …”.  Za ta zapis pa seveda moram dodati fotografijo ali dve. Zadnje čase manj pišem. Vzrok sta lahko dve stvari. Prva je, da se premalo ženem, oziroma se je zadnje čase manj dogajalo; druga pa, da se mi veliko dogaja, a ne najdem časa, volje ali pa sem samo len. Resnica bo verjetno nekje v zlati sredini. Evo, sem že zašel. Bom poskusil biti kratek in šel na bistvo. Torej, zdaj sem foter!

Poklicala me je in malce potarnala, da je danes malo drugače, da se dogaja nekaj kar bi lahko bili krči – rahli popadki. Mislim, da se vsaka ženska, ki se prvič sooča z nosečnostjo, nekaj ur preden prične iti zares, sprašuje ali imam popadke, ali me šraufa ali kaj se dogaja. Zagotovo ni vedela kaj je. Ideja je bila, da skočim še v Luče po neke malenkosti. Raje nisem tvegal in sem oddirjal domov. In kako dobro da sem. Ko sem prišel domov ni bilo več dvoma, da gre za popadke. Ga ni pasulja ali kakšne druge balkanske fižolaste dobrote, ki bi te lahko tako zvijala. Šla sva v porodnišnico Celje. Vedela sva, da gre tokrat zares. Vesel sem, da se je vse pričelo odvijati v neki humani uri in ne nekje sredi noči, ko je človek še cel blesav.

Bil sem popolnoma miren in v kontroli. Glede na številne teste poprej sem vedel, da je z otrokom vse ok, Nuša pa tudi, da bo zdržala. Moja hvaležnost Stvarniku (kdorkoli že ta je), da nisem ženska, je iz popadka v popadek naraščala. Res si nebi želel biti v njeni koži. Po nekje dveh urah zmerne agonije so me poklicali, da lahko zapustim to socialistično, od boga pozabljeno čakalnico in se pridružim v porodniški sobi.  Vrgel sem nase tiste zelene kose oblačil, ki sem jih občudoval v Grey’s Anatomy, naredil selfie, si dal bojni šamar, da se skuliram, ter šel v porodno sobo.

Aja, še prej pa sem v okvir slike, ki krasi čakalnico vrezal svoje ime in se tako pridružil stotinam ostalih imen, ki krasijo to sedaj abstraktno umetniško delo. Zanimivo, ko tam živčno postopaš jih dejansko bereš. Ja, malo vandalizma, prepričan sem, da ne boste zamerili. Temu krasnemu delu sem dodal zgolj svoj pečat. :) Dejansko to sliko naredijo tako močno ravno podpisi, ki so nastajali izpod rok znerviranih bodočih očetov. In to desetletja!

Vsakih nekaj minut je situacija postajala hujša in bolj napeta, držal sem se še vedno ok. Konstantno pa sem opazoval mladega zdravnika, ki je nekoliko zaskrbljeno opazoval CTG mašino in se zgubljal v dolgem listu papirja z raznimi grafi. Menda je vse ok, a sem iz šepetanja zasledil, da mogoče ni. Zadeva je jebeno eskalirala, ko je poklical še kolega specialista in sta nato oba neprekinjeno gledala v monitor, šepetala, ter tu in tam nejevoljno pomigala z glavo v horizontalni osi. Žensko, ki rojeva takšni prizori seveda močno razdražijo saj ne ve kaj se dogaja, sluti pa, da nič kaj dobrega. Močno znerviran pa sem pričel postajati tudi jaz. Nato so prišli na vrsto še nekakšni testi za kisik. Še malo več panike. Bil sem prepričan, da bo šla na carski rez in vse se je odvijalo zelo hitro. Tisti testi so pokazali, da je vse ok in lahko nadaljujemo z naravnem porodu. Agonija se je seveda stopnjevala do te točke, da je eden tisti zadnji potisk prikazal na dan glavo moje male Neže. Nekaj trenutkov za tem je bila zunaj. Dali so mi prerezati popkovino – ki je prekleto zategla – in to je bilo to. Teden dni kasneje pa skupaj takole pozirava.

Porod se zdi iz oči partnerja, nevajenega teh dogodkov, precej nadrealistična izkušnja. Skoraj malo sanjavo. Videti porod svojega otroka v živo, z lastnimi očmi, mislim da je bilo to nekaj najmočnejšega čemur sem do sedaj pričal v svojem življenju. Menim, da bi vsak moški mora biti svoji ženski v oporo v teh trenutkih in tudi doživeti prve sekunde življenja svojega otroka, ki je prijokal na svet. Če vse to seveda lahko prenese. Ne obtožite se za psihopata, če ob teh trenutkih ne boste jokali in doživljali brutalnih emocij in razodetij; takrat je človek v posebnem stanju in ljudje se različno odzovemo. Vsa ta naval čustev in zavedanja pride kasneje, ko se vse pomiri. No, vsaj pri meni je bilo tako.

In zdaj sem foter, ne prvi in sigurno ne zadnji. Nikoli nisem bil pretiran oboževalec otrok, z njimi se nisem znašel. No, Neža je to spremenila. Nasmejim se sam sebi, ko se zalotim, kakšne oslarije mi uhajajo skozi usta, ko govorim otroku, da bi jo pomiril. Doma se znajdemo kar dobro, za popolne začetnike verjamem, da odlično. Jaz v prvi meri trenutno skrbim, da je v prvi vrsti sita in zadovoljna moja draga, ona pa, da je istega deležen otrok. Danes, ko to pišem je stara dober teden dni. In zdaj ko blog popravljam, že skoraj dva – nekako zadnje dni zmanjkuje časa, da bi se dobro lotil.

Prav posebno emocijsko doživetje pa je zame bilo, ko sta otroka prvič v naročje vzeli moja mama – sedaj babica, in moja stara mama – sedaj prababica. Vedno sem si želel, da bi mojega otroka lahko videla še babica in dedi, in tudi to se je uresničilo. Sicer ne vem točno kam gremo in kaj vse se nam bo na poti pripetilo, sem pa prepričan, da bo hudičevo pestra in bogata vožnja. Zdravja bi moralo biti dovolj, zapili smo jo kvalitetno! Zahvalil bi se rad vsem prijateljem, ki ste mi izkazali spoštovanje in z menoj nazdravili na Nežino zdravje. Hvala!

Nuša okreva, vsak dan je bolje. Malo se pozna, da ni bila nikoli vajena kratkega spanca in je bila vzorna zaspanka. Zdaj ima seveda čudovito priložnost, da razvija tudi to super sposobnost. Nasmejati se že zna, tu in tam, ne pretirava. :)

Da ne pozabim, iskreno bi se oba z Nušo rada zahvalila porodnišnici Celje za zelo prijazen, korekten ter strokoven, ne pa tudi zabaven pristop. Hvala! Morda se še kdaj vidimo, ampak verjetno ne. :)

Objavljeno v sobota, februar 11th, 2017 ob 10:00

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.