Danes sem med vožnjo iz službe razmišljal o random stvareh. Pač sončen dan, vožnja in neobremenjujoče razmišljanje, ko čakaš na zeleno luč. Kaj za vraga se je zgodilo z Wikileaksom? Kaj je z njegovim vladarjem Assangeom? Namreč, zadnje čase ni slišati prav nič več na to temo. Kot, da se ni nikoli zgodilo. Nič več novinarskega brskanja po depešah, nič več buma, tudi o Assangeu ni slišati več ničesar. Zanimivo, da zadeva takšnega formata tako utihne. Preglasili so jo Egipčani, nemiri v Libiji, potresi na Japonskem. Spomnimo se, da Wikileaksa ni bilo moč utišati niti z jadnim poskusom ZDA, ko je NASA predstavljala “odkritje stoletja“. Jebi ga! Vesoljci! Vesoljci niso preglasili Wikileaksa. Ob njem so se zdeli kot slabo ozvočen back vokal.
Zadnje kar sem slišal glede Assangea, je bilo to, da ga bodo predali Švedskemu sodišču, kjer mu bodo sodili zaradi “posilstva” ali karkoli pač že. Seveda že verjetno mislite, da se pričenjam gibati v smeri teorije zarote. Nikakor. Nočem povedati, da so Egipt, Libija in Japonska orodje za utišanje glasnih, saj nisem nek bedni zarotnik. Konec koncev je Wikileaks posredni povod za upor v Egiptu, ki je sprožil verižno reakcijo dogodkov na Bližnjem vzhodu. Tudi Evropa že vidi svoje izključno “mirovne” interese. Tudi ZDA. Seveda pomagajo pri formiranju “demokracije” in dajejo podporo mladim, ki si želijo sprememb*. Seveda je to eden izmed motivov, a glavni se skriva še vedno drugje, kjer se je vedno skrival. Nafta, seveda.
Zanimivo mi je, kako hitro v javnosti utihne zadeva takšnega formata kot je Wikileaks. Umolknil je. Vsaj medijsko. Pa tudi ljudje so ga pozabili. Še nekaj časa nazaj ga je bilo slišati na vsakem koraku. V gostilnah, restavracijah, parkih, povsod je bilo slišati o Wikileaksu. Tudi medijem ni več toliko privlačen. Nihče več ga ne omenja. Uspelo jim je. “Ljudje, hvala za pozornost, predstave je konec, sedaj pa nazaj na delovna mesta. Stroški mojega gradu, zapravljive žene, razvajenih otrok, itd., itd., se ne bodo pokrili sami od sebe ...”