Jesenska hibernacija

24.december.2017 | Igor

V zadnjih tednih se mi je že nekajkrat zgodilo, da je kdo potožil kako pogreša nove zapise na tem blogu. Sicer mi takšna izjava zelo laska in mi daje novega zagona, mi je pa tudi nekoliko tuja saj si težko predstavljam, da bi ljudje dejansko bili v pričakovanju novih zapisov tega bloga do te mere, da bi se ga spomnili še nekaj mesecev po popolni odsotnosti pisanja. Kakorkoli, hvala! Izredno me veseli, da se je z leti spletel nekakšen manjši krog zvestih bralcev. Večkrat sem sicer poudaril, da je glavna ideja tega bloga nekakšna osebna kronika, kot nek javni osebni dnevnik. Izredno zanimivo, pa tudi bizarno, je ko bereš svoje zapise za nekaj let nazaj. Veliko bolj intenzivno se spominjaš raznih dogodkov ali prelomnic. Še dodatno noto nostalgičnosti dodajo fotografije.

Mislim, da je tole leto rekordno kar se tiče odsotnosti pisanja. Vedno sem se trudil in skupaj spacal vsaj en zapis na mesec (ponavadi več), to leto pa je kar zmanjkalo. Zadnja objava je bila konec septembra, ko sem se vrnil iz Triglava. Je za odsotnost kriv prihod otroka? Verjetno posredno :). Ampak predvsem sem kriv sam. Je razlog za manj pisanja to, da se naj nebi nič več dogajalo? Niti slučajno. S prihodom Neže se konstantno dogaja, vztrajam pa pri tem, da ljudi ne bom moril samo z zapisi o mojem otroku, mojega starševstva. Ljudi to prične dolgočasiti. Ko neko rutino za dlje časa spustiš iz rok, preneha biti rutina, s tem pa do neke mere izgubiš tudi ideje, zagon in tisti “zic leder”. Težko je začeti, a ko začneš, vedno steče.

Iz enakega razloga tudi ne objavljam na razne socialne medije; seveda to praznino s polno mero in še več zapolni Nuša. Fotografij otroka imam ogromno in z velikim veseljem kreiram albume, ampak te ostajajo zgolj na disku in papirju. Torej, razlog bo verjetno predvsem v tem, da si preprosto ne vzamem več časa. Dnevi letijo mimo skoraj hitreje kot tedni in prosti čas porabim drugače – včasih tudi v popolnem brezdelju, na kavču, v globokem spanju že ob enajstih zvečer. Včasih pred Telebajski. Prekleta zima to samo še potencira. Ampak imam slabo vest in pisanja ne bom opustil, ga pogrešam. Do te mere, da sem šel celo malo popedenati strežnik na katerem teče ta blog, in na koncu, iz trme, celo spisal tale zapis, skoraj na silo! Vidite, mar mi je :D. Zagotovo pa naslednje leto pade tudi kakšen starševsko obarvan zapis, boste že preživeli.

Objavljeno v nedelja, december 24th, 2017 ob 11:31

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.