Na morje? V hribe? V tujino? Naj bo dopust aktiven in športno obarvan ali zgolj poležavanje? No, zakaj ne združiti kar vsega v celoto? Točno to je letos v načrtu. Skozi hribe in doline, čez mesta in vasice vse tja do morja. Skozi tri države. S kolesom. 800 kilometrov. 10 dni kolesarjenja. Že nekaj časa sem razmišljal o kakšni zanimivi dolgi poti, ki bi jo lahko prevozil. Kakšni novi avanturi, spoznavanju novih krajev. No, nekaj časa nazaj sem gledal film The Way z Martinom Sheenom v glavni vlogi. Ne bom sedaj o sami vsebini filma, ker film sam po sebi niti ni “baš nešto”. Ampak je v meni prebudil močno željo po novi avanturi. Prekolesariti dobro znano romarsko pot El camino de Santiago. Ampak do Porta, ki je v Portugalski. Do Lizbone je malce predaleč za toliko časa. Pot se tako nebi končala že v Composteli. Na tej poti je iskal inspiracijo in pisal o njej tudi veliki pisatelj Paulo Coelho. Pot se prične se v Franciji in poteka skozi Španijo. Konča se v Portugalski. V nobeni od teh držav še nisem bil, kar zadevo naredi še dodatno zanimivo. Rodila se je ideja in sedaj vse kaže, da bo postala tudi realnost. Od doma do štarta z letalom. In od cilja do doma z letalom. Povratna karta je nekje 300 eur. Torej start iz Francije, naprej po pretežno severnem delu Španije in tja do Portugalske. Letos septembra.

Sama pot ima precej močne krščanske korenine, saj gre za romarsko pot. Pot svetega Jamesa hehe. Ne vem kako bi ga naslovil po naše. Janez? Kot si lahko predstavljamo, naj bi šlo za precej spiritualno zadevo. Iskanje samega sebe, spoznavanje samega sebe … Tradicionalno  naj bi se na pot odpravili sami in peš. Pot v tem primeru traja nekje mesec dni. Seveda v mojem primeru ne bo šlo tako. Ne bom sam in ne bom peš, tudi sebe verjetno ne bom iskal :). Pot me je navdušila zaradi razgibanosti, spoznavanja novih zanimivih ljudi in predvsem, zaradi avanture. Kar nekaj ljudi sem vprašal, če bi želeli zraven a se je nekako vedno ustavilo pri mogoče. Moja draga žal ne more zaradi vseh obveznosti. Pa tudi kolesa nima. Kolegu Tomažu pa je ideja bila takoj pisana na kožo in je bil nad njo navdušen. Torej, jaz in Tomaž. Nothing really gay about it … hehe.

Ko se začetna vnema malce pomiri, se ponavadi ljudje pričnemo spraševati o najrazličnejših možnih ovirah in zapletih. Vedno je tako. Pretirano razmišljanje nas nemalokrat pripelje do tega, da zadeve na koncu sploh ne realiziramo. Tudi tokrat je tako. Ali bom zdržal, saj sva omejena s časom, kje bom spal, ali bom imel dovolj denarja, kaj če se mi pokvari kolo, ali bom imel dovolj prtljage … Milijon enih vprašanj se pojavi, ki so v iskanju nove avanture povsem brezpredmetna. Včasih se je treba pač prepustiti in kar bo, pač bo. Saj ravno tisti zapleti avanturo naredijo avanturo. Roko na srce. Kolikokrat ste že zares opustili misel na nekaj super zanimivega, adrenalinskega, na nekaj novega zgolj zaradi tega, ker ste si pričeli zastavljati preveč vprašanj? Torej letos resnično samo po principu “vrži nahrbtnik na rame in pojdi”.

Ampak zadeva zdaleč ni tako huda. Več kot sem bral o izkušnjah različnih ljudi, ki so to pot prehodili, bolj sem spoznaval, da je zadeva pravzaprav postala precej komercialna. Film je verjetno le še potenciral. Tudi knjiga. No, na vse zadnje se bom tam tudi jaz znašel ravno zaradi filma, saj mi je ta zbudil željo po tej poti. Pot tudi ni toliko romantična kot je prikazana v filmu, saj precej časa poteka tudi ob glavnih cestah. Je pa vmes ogromno lepih točk in poti. Pot je tudi zelo zasičena. Baje je v času konice, torej nekje junija in julija, romarjev ogromno. Midva greva septembra saj je takrat malce manj gužve in tudi vročina je manj kruta. In tudi kolesarjev naj nebi imeli najraje, saj je pot mišljeno prehoditi peš. More biti kar bedast občutek, ko z žuljavimi nogami, naveličan vsega tavaš po zaprašeni cesti in se nekdo mimo tebe pelje s kolesom. Ampak vsakemu svoje.

Ne dvomim, da je pot nekje dve desetletji nazaj bila povsem druga zgodba. Ko še ni bila toliko komercialna. Seveda pa je njen primarni namen še vedno isti. V bistvu ni važna okolica, važno je bistvo same poti. Če veš kaj je bistvo tvoje poti, potem je okolica le šum in nima nekega pomena. Velik plus je dejstvo, da na poti prečkaš veliko vasic in mest kar pomeni, da ni potrebno s seboj nositi tono prtljage. Na kolesu je to še dodaten plus. S seboj sem se odločil, da vzamem le najnujnejše. Ne bom kompliciral. En nahrbtnik bo dovolj. Majhen šotor in spalka. No, in seveda denar. Brez tega ne gre. Oblačila si bom pral sam, na poti. Hrano si bom priskrbel tudi na poti. Seveda pa bom imel neko malo rezervo. Tudi glede tuširanja ne bo problema saj je na poti ogromno postojank. Tudi kakšno jezero ali reka se bo našla.

Na pot seveda ne grem brez dveh rezervnih zračnic, osnovnega orodja, rezervne verige, nekaj špic za feltne in tlačilke za gume, flike in še kakšno malenkost. Ko gre nekaj v kurac se veselja, da imaš s seboj rezervne dele in potrebno orodje ne da opisati. Resno. Tudi glede oblačil ne mislim komplicirati. Tam kjer bova hodila sva dobra v preprostih kratkih rokavih in kratkih hlačah. Ali celo kolesarskih. Seveda kakšena softshell jakna, če pritisne mraz. Torej res najnujnejše, da ne bo veliko prtljage. Nočnega življenja ne misliva posebej prakticirati, mogoče kak dan. Že sama pot in dejstvo, da sva na njej, sta dovolj zabavna in vznemerljiva, tako da je alkohol odveč. Dnevno bova na kolesu nekje 5 ur. Včasih morda več, včasih manj. Ciljava nekje 20 km/h povprečne hitrosti, kar pomeni precej sproščeno in neobremenjujoče potovanje. Če bo kdaj kaj izredno zanimivega bova pa tudi pritisnila, tako, da pridobiva na času. Preostali čas pa lahko izkoristiva za spoznavanje novih ljudi, spoznavanje kraja itd. Problem je lahko samo rit, zaradi sedeža.

Glede spanja se ni kaj bati, saj je na poti ogromno prenočišč. Skupinskih seveda. Tistih v katerih spi po 30 in več ljudi. V tistih, ko zvečer tišino pretrgajo mogočni zvoki smrčanja, kašljanja in prdenja. Zajedljive vonjave po švicu in amoniaku orosijo oči in razdražijo sinuse. Sam že tako ali tako težko zaspim drugje, tole pa bi resnično bil že pravi izziv. A načeloma nameravava spati v majhnih kompaktnih šotorih, ki jih bova imela s seboj. Hitro zložljivi. Nekje na kakšni njivi, travniku, pod kakšnim drevesom. Ni hudič, da nekje ne najdeš košček prostora kjer bi prespal v miru. Bral sem izkušnje raznih popotnikov in naj nebi bilo zapletov glede spanja zunaj. Sicer je prepovedano … A koga to zares briga. Septembra bo v teh krajih še precej toplo. Definitivno ne misliva spati v hotelu. Tudi glede hrane bova bolj “on the budget” in jo bova deloma pripravljala tudi sama. Testenine so seveda vsak dan na meniju. Energije ne sme zmanjkati.

Če lahko kdo, ki bo tole prebral deli svoje izkušnje, bi bil izjemno hvaležen, saj je vsak napotek iz prve roke dragocen.

Več o tej dogodivščini pa takrat, ko se bo dejansko zgodila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja