Načeloma me knjige, ki imajo 500 strani in več že v startu prestrašijo, saj vem, da bo zadeva trajala. Še bolj se bojim, da se bo vlekla v nedogled. Brati potem ne moreš prenehati sredi knjige, saj te doleti občutek, da nekaj nisi dokončal. Vem, to je projiciranje moje lenobe. Bom popravil, oziroma sem že začel delati na tem. Z v naslovu omenjeno knjigo. In če sem iskren, bi si želel, da bi knjiga imela 1000 strani! Mnogo skrbno spisanih zgodb in avantur, rojenih izpod prstov pisateljev me je že navdušilo, to delo med mnogimi definitivno izstopa. Zelo zanimiv, realističen in emocijski “trip” v čas Afganistana pred in po ruski invaziji opustošenja, vdoru “odrešiteljskih” Talibanov in njihovega “osvobajanja” države. Ponese nas tja, ko je Afganistan bil še preprosto, razgibano in mirno mesto. Zgodba odpre zgodovinske rane in nudi kar dober vpogled v dogajanje v času od 1979 do danes. Ni kronika. Šokanten je prikaz ogromne luknje sovraštva in ponižanja med Paštuni in Hazari. Prikaz gnilega dela človeške narave. Hazari so bili v Afganistanu manj vredna skupina, klateži iz obrobja. V knjigi se pojavi celo glorificiranje Adolfa Hitlerja in njegove ideje o etničnem čiščenju, končna rešitev. V tem primeru nad Hazari. Občutimo okrutnost Rusov nad Afganistanci, njihov ničevi občutek časti. Njihov občutek višjega pomena. Talibani so kasneje Ruse pregnali, a za okrutno ceno. Afganistan je padel pod popolno diktaturo Talibanov, ki so bili znani po svoji okrutnosti. Srce trgajoča izpoved, ko človek vidi koliko se lahko kraj spremeni v desetletju. Do neprepoznavnosti.

Veliko ljudi misli, da je v Afganistanu že od nekdaj vladal nemir in, da je to država kjer je vojna vedno bila nekaj samoumevnega. Roko na srce, tako so nam v modernejših časih, še predvsem v času Bin Ladna in sranja z ZDA, prikazovali mediji. Ta zgodba poruši to mišljenje. To je zgodba o izdajstvu, ljubezni in odpuščanju projicirana skozi resnična zgodovinska dejstva. Prikaz, da človek ne more živeti z občutkom krivde v svojim srcu. Pisatelj nas vleče v zgodbo, okolico nam orisuje na način, da jo vidimo, da pademo nazaj v čas in z liki čutimo. Zakaj naslov Tek za zmajem? Ker je ravno ta povod do bistva celotne zgodbe. Naslov nebi mogel biti popolnejši.

No, v bistvu prikaže knjiga tudi sliko Afganistana pred letom 1979, saj se zgodba prične ravno z podrobnim opisom dogodkov odraščanja mladega Amirja, sina bogatega in uspešnega Afganistanskega očeta, Baba. Opiše odnos med Amirjem in njegovim prijateljem, služabnikom Hassanom, Hazarskim dečkom z zajčjo ustnico, ki je Amirju zvest in vdan do smrti. Njegova ljubezen do njega je neizmerna, kot bratovska. Amir je rad verjel, da je Hassan njegov prijatelj a je bilo zaradi njegove Hazarske krvi malo bolj komplicirano. V srcu je čutil prijateljstvo a po drugi strani tudi veliko mero egoizma, saj je Hassan bil uporaben le takrat, ko ni imel nobenega drugega. Odraščanje obeh je sicer lepo, saj živita pod okriljem premožnega in odločnega Afganistanca, ponosnega Paštuna. Baba je bil človek, ki je ugajal vsem, ki je pritegnil množice in, ki je širil dobroto med vse ljudi. Pošten, načelen plemenit in močan mož. Amir nekako nikoli ne začuti očetovega odobravanja zato se ga na vso silo trudi pridobiti. Za vsako ceno. Vedno se mu zdi kot, da ga oče malce krivi za smrt njegove žene. Amirjeva mati je umrla med njegovim porodom. Hassan, kot Hazar doživi veliko travmo s strani Paštunske skupine otrok, Amir bi jo lahko preprečil a ga premaga strah. Ta občutek krivde je rdeča nit zgodbe. To je dogodek, ki se zgodi leta 1975.

Zaradi dogodka leta 1975 se Amirjevo življenje spremeni za vedno. Občutek krivde ga vedno kljuva v ozadju. Zaradi vojnih razmer se vse spremeni in Amir in njegov oče zbežita v Pakistan in kasneje v ZDA, kjer pričneta nov začetek. Hassan ostane v Afganistanu. Za Amirja in njegovega očeta je to, nov začetek, z ničemer, v revščini. Zanimiv prikaz človeka (Baba), ko pade iz premožnega in spoštovanega človeka, skoraj na dno družbene lestvice. Iz uspešnega podjetnika se prelevi v delavca na bencinski črpalki in trgovca z rabljenimi predmeti na sejmih. Amir spozna tudi svojo ljubezen. Pisatelj nam zelo dobro prikaže ogromno mero spoštovanja in časti med Afganistanci, ko pride do ljubezni. Nič ni tako kot smo vajeni mi. Vse se odvija nekako “viteško”. Amir si v ZDA ustvari družino a ga občutek krivde nikdar zares ne zapusti, zato je primoran nazaj v Afganistan. Ko se vrne po 25 letih v svojo rodno deželo je vržen pred kruto realnost sedanjosti. Afganistan ni več to kar je bil. Je kup ruševin, beračev in kripljev zbranih pod budnim očesom totalitarizma. Sestradanih otrok, Talibanske okrutnosti in obupa. Amir sledi svojemu srcu in skuša stvari spraviti nazaj na pravo mesto. Več ne bom govoril, raje preberite …

Torej, knjigo resnično priporočam v branje vsakomur, saj je polna življenja, življenjskih naukov. Zdi se mi malce drugačna, nekako mi izstopa iz vseh zgodb, ki sem jih bral do sedaj. Morda zaradi okolice in kulture v kateri se zgodba odvija. Zares čudovito življenjsko potovanje skozi Amirjeve oči. Marsikdo bo našel v zgodbi kakšen stavek, ki ga bo zaznamoval. Garantiram, da ravnodušen ob branju ne bo ostal nihče. Če kdo bo, potem je sociopat :)! Letos sem jo kupil kot poletno branje a sem z njo malce odlašal zaradi njene obsežnosti. Sedaj mislim, da s knjigami z 500+ stranmi ne bom imel več težav. Poletja je konec, deževni dnevi so tu, idealno za branje.

EDIT: Aja, še nekaj! In spet, tudi na to zgodbo je posnet film! Preverjeno na IMDB, dobil je kar solidno oceno, 7,7. Kolikor sem pogledal trailer, zgleda kar obetavno. Seveda sem že pripravljen, da bom ponovno razočaran, ko bom film pogledal. Kolikor sem videl, liki niso ravno čisto takšni, kot opisani v knjigi. Razmerje film:knjiga me je, kot sem že nekoč že pisal, le redko prepričala in navdušila. Želim verjeti, da tokrat ne bo tako :). Spodaj je trailer.

[yframe url=’http://www.youtube.com/watch?v=HW7aGiuKZaU’]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja