Prihajam še iz tistih časov, ko smo kot malinovci hodili prijateljem zvoniti in trkati na vrata, če smo se hoteli z njimi družiti, jih kaj vprašati itd. Ne bom trdil, da si takšnega načina komunikacije želim še danes, a je bilo nekaj romantičnega na tem. Če dotične osebe ni bilo doma ali pa ni imela časa, si lahko z dolgim nosom odšel nazaj domov in čez nekaj časa ponovno poskusil srečo. Ne, pri nas dolgo časa nismo imeli niti stacionarnega telefona in je to bila edina možna metoda. Potem je foter dobil svojo prvo službeno Nokio. Niti ne vem kater model je bil. Vem, da je bila zelo velik, z veliko anteno in namenjena samo klicanju. Dobil jo je službeno. O tem kako drage igrače so to takrat bile raje ne bom govoril. Ampak, lahko pa sem ga uporabil in mi ni bilo potrebno vedno tolči po vratah prijateljev.

Nekje v sedmem razredu so se sošolci, no, morda tisti iz malce premožnejših družin, pojavili s svojimi prvimi mobilnimi telefoni. Mobi reglja, mobi čuk in tisti najbolj premožni, Nokia 3210, če se ne motim. Ne me držati za besedo. Jaz sem takrat o telefonu samo še sanjal. Niti ga nisem želel, če sem iskren. Svojega prvega sem dobil, ko sem šel v prvi letnik srednje šole. Nokia 5110. Neuničljiv telefon. Nudil je kar si dejansko potreboval. Sms, klice in igro kača. Sms-i so takrat bili kar razkošje saj so bili precej dragi. Je bilo pa nekaj magičnega na njih. Najbolj priljubljen novi način ogovarjanja punc saj ti ni bilo potrebno stopiti direktno pred strelski vod na milost ali nemilost njihovih egov. Podobno danes fantje počnejo preko Facebooka, ki pa seveda nudi neprimerno boljše možnosti kot primitivnih 160 znakov (če se ne motim), kolikor jih je premogel takrat sms.

Potem, dosti let kasneje, pa sem dobil – lahko bi temu rekel – svoj prvi pametni telefon. Službenega. Zaradi potreb epošte in ostalih stvari, ki so nujne v našem poslu. Htc Sensation. Takrat nekaj med vrhunci v vrstah androidov. Tudi fotoaparat je imel za takrat odličen. Imel sem ga več kot dve leti in sem z njim ovekovečil nemalo kateri spomin. So se pa z njim pričele težave že po nekje pol leta. Počasno delovanje, zmrzovanje, neodzivnost itd. Kmalu sem imel dovolj in naložil ter testiral kopico alternativnih operacijskih sistemov. Nekaj časa je bilo okej a se je kmalu pričela ista zgodba. In sploh škoda izgubljati besed o življenjski dobi baterije. Proti koncu sem ga moral polniti praktično konstantno saj je baterija zdržala nekje dobri dve uri.

Lani februarja mi je Htc zmrznil in bilo mi je dovolj. Tudi Nuši je njen android strašno nagajal. Odločitev je padla v sekundi. “Sedi v avto in grema po nove telefone” sem ji skoraj ukazal. Ogromno sem poslušal o trdoživosti in zanesljivosti iphonea in iosa nasploh. Že kar nekaj časa sem prej uporabljal ipod za glasbo in Macbook air za delo. Oboje me ni nikoli razočaralo zato tudi nisem imel nekih dvomov v ios. Na živce mi gre predvsem to japijsko kurčenje iphone uporabnikov. Ko je telefon namenjen bolj doseganju nekih nepisanih norm kako do večje priljubljenosti v družbi, do nekega statusa. Iphone je postal pop kultura. Verjetno te bo tudi kakšna lovača prej pogledala, če boš na mizo ali šank položil nov iphone kot pa neko cenejšo, nepoznano, ne pa tudi uporabno zadevo. Preprosto verjetno ni bilo tistega “a to imaš iphonea?”. Enako kot pri avtomobilih.

No, po malo manj kot letu dni lahko rečem, da drugega kot iphone zame več ne obstaja. Do danes mislim, da sem ga, moral – iz razloga, da je postal neodziven – ponovno zagnati nekje trikrat. Ostalo pa takrat, ko sem nadgradil operacijski sistem. Samo delovanje in uporabniška izkušnja sta super. Odzivnost je odlična. Baterija pa po vsem tem času deluje enako dobro kot je delovala, ko sem ga kupil. To dejstvo mi je fascinantno in neverjetno. Kar se baterije tiče. In naj omenim, da sem kar precej zahteven uporabnik. Seveda vsakemu svoje a mene je prepričal. Poznam tudi ljudi, ki so z njim imeli težave. Jaz jih na srečo še nisem imel. Meni je precej pomemben dober fotoaparat saj precej fotografiram. Tudi tukaj me zadovolji. Edino kar me moti je “le” 16G pomnilnika in nezmožnost razširitve le-tega.

Je pa nekaj res. Kar kretensko se počutim, ko Telekomu vsak mesec nakažem malenkost manj kot 50 evrov za prekleti telefon! Res, da je od tega polovica naročnine a vseeno. To je nesramno velik strošek za telefon. Na licu mesta pa ga lahko izplača le premožnejši človek torej v mojem primeru to odpade. Sem pa prepričan, da mi bo dobro služil še vsaj dve leti, če ne več. Ko mi poteče pogodba s Telekomom pa bom po vsej verjetnosti migriral na Telemach in s tem še nekoliko znižal stroške telefona. Razen, če seveda Telekom preseneti.

Kar je bilo v starih časih mobilne tehnologije zanimivo je to, da se je stremelo k čim večji minimizaciji mobilnih aparatov. Manjši kot je bil, bolj kul in uporaben je bil. V majhnosti  je takrat dominirala neka Motorola V serije, če se ne motim. Ni bilo potrebe po večjem telefonu saj je bil telefon namenjen osnovnim funkcijam kot je klicanje, pošiljanje sms, alarm … Torej je bila majhnost in diskretnost prednost. V današnjih časih pa tega nebi moral trditi in zdi se, da telefoni postajajo vedno večji. Bolj se približujejo formatu neke tablice. To dejstvo ni nobeno presenečenje, saj je današnji telefon zasedel občutno večji spekter opravil in možnosti kot telefoni iz starih časov. Moderen pametni telefon je tako posegel praktično v vsa področja človeških življenj in je njihov prvi pomočnik. Danes obstaja aplikacija za vsako storitev in opravilo, ki si ga lahko zamislimo. Samo vprašanje časa je, kdaj bo fotoaparat na mobilnem telefonu dosegel primerljivo kvaliteto DSLR aparatom. Kakovost fotografij na iphone 6s recimo, je neverjetna. Sam sem pričeval skoraj celotnemu razvoju mobilne tehnologije in neverjetno je kaj vse se je zgodilo v zadnjih 15 letih. Še bolj pa bo zanimivo kaj nas še čaka.

Dosti se jih danes pritožuje – priznam, tudi jaz včasih, ko mi preseda – kako nas vsa ta napredna mobilna tehnologija uničuje. Mogoče že res, a zato ni kriva sama tehnologija, kriv je človek, ki si dopusti, da ga zasvoji do te mere, da brez telefona v rokah ne zdrži več niti takrat, ko je s prijateljem na pivu. In namesto, da bi se ljudje pogovarjali, bulijo v majhne ekrane. In seveda gre v večini primerov za popolne traparije kot je brezpredmetno drsanje s prstom po ekranu in preverjanje Facebooka katerega objav osebek včasih sploh ne vidi in jih le kot v transu prelistava. Vedno, ko samo posumimo, da nam je dolg čas,  čas za telefon. Ko stojimo v vrsti na blagajni, čas za telefon. Ko stojimo na rdeči na semaforju, čas za telefon. Ko smo v zadregi, telefon. Ko smo veseli in doživljamo nek trenutek, telefon, ker želimo, da to vidijo tudi ostali ljudje. Ljudje ne znamo biti več sami s sabo. Potrebujemo konstantno stimulacijo in nepotrebne informacije. Neugodne občutke maskiramo z uteho v telefonu, za njim se skrijemo. To so po moje slabe strani, ki smo si jih ljudje nakopali z razvojem mobilne tehnologije.

Ampak vsa ta tehnologija je neznansko uporabna. Ko se kje izgubim imam pri roki navigacijo, nešteto uporabnih aplikacij, ki mi občutno olajšajo življenje in prihranijo čas. Lahko fotografiram brez, da s seboj nosim fotoaparat. Merim svoje športne dosežke, svoje zdravje. Ne rabim budilke, baterije, štoparice in milijon drugih pripomočkov, ki jih je mobilni telefon izrinil. Za marsi katero opravilo celo ne potrebujem več računalnika. Tudi za preprostejše editiranje fotografij. Možnosti so neskončne in ni prav, da se za človeško bednost vedno krivi zgolj tehnologijo.

Prekleto, ljubim tehnologijo. Tudi tale blog zapis sem napisal kar iz tople postelje  preko svojega iPhoneta.