Prej ali slej se je moralo zgoditi. Privoščil sem si svoj prvi avto. Čas je že bil. Sliši na ime Milan. Zakaj Milan? Ne vem, pač mi je šinilo to ime v glavo. Renault Twingo, letnik 1999. Ni živalski, ni vpadljiv, ni luksuzen, je pa moj. Tudi potepal se ni prav veliko. Naredil je skoraj 120.000 kilometrov, kar je super. Iskal sem nekaj v rangu do 1000 eur in verjemite, izbira res ni pestra! :). Za ta denar je Twingo nekako še najbolj primeren. Dolgo časa sem precej dobro shajal brez avtomobila, seveda pa je to vedno imelo posledice drugje. Ko rabiš prevoz pa nimaš na voljo prevoznega sredstva. Ko se je bilo zjutraj potrebno zbuditi veliko prej, kot bi bilo potrebno. Vse bi dal za tisto zlato urico spanja, ki bi jo lahko profitiral, če bi imel svoj prevoz. Vlak, prijatelji, starši, štop … karkoli, samo da se je usmililo moje uboge duše. Lepo se je počutiti neodvisno. Sedeš v avto in se odpelješ. Verjamem, da se marsikomu to zdi nekaj samoumevnega in vsakdanjega. Tudi meni se bo v kratkem času. Ampak sedaj uživam v svežih plodovih lastnega prevoza. Daje nekakšen občutek samostojnosti. :) Dovolj, da ne bom še bolj pretiraval.

Spomnim se, da sem tudi pri izpitu za avto odlašal precej časa in sem ga opravil šele pri svojih mislim, da 22 letih. Večinoma mojih prijateljev ga je imelo že nekje pri 18 letih. Meni se je vedno zdelo, da ga ne potrebujem, da lahko shajam brez njega. Seveda nisem vedel kaj za vraga sem govoril. Mislim, da je veliko pripomogla tudi moja lenoba. Danes si življenja brez izpita za avto ne predstavljam.

Vzami kredit, vzemi nekaj težjega, kupi nekaj konkretnega, sedaj imaš zaposlitev … in potem se vprašam čemu za vraga bi to storil? Zakaj bi se zadolžil in odplačeval avto nekaj let, če lahko kupim cenejšega, varčnejšega in res, da ne toliko vpadljivega. Nikoli se nisem imel za avto fanatika. Rad imam old timerje, ne rečem, da ni dobro imeti “ornk” avto, ampak seveda moreš najprej dobro premisliti, kje si in koliko si dejansko lahko privoščiš, koliko lahko poješ. “Živali” torej še lep čas ne bo. Ne vidim pomena. Sem še vedno mnenja, da mora biti avto suženj človeku in ne človek suženj avtu. In če to pomeni, da se vsak dan zbujaš, greš v službo, delaš in potem za avto zapraviš polovico ali več svoje plače, potem si suženj ti. Ti hlapčuješ zanj.  Zaradi statusa … česarkoli pač že. Cena je velikokrat previsoka. Kljub vsej elektroniki, novostim in dodatkom mislim, da ima avto še vedno isto funkcijo kot jo je imel pred 70 leti, in to je pripeljati osebo od točke A do točke B. Mislim, da to veliko ljudi pozablja. Seveda je pa razlika v kakšnem stilu prideš od točke A do točke B. In koliko si varen med vožnjo od točke A do točke B. Milan mislim, da me pretirano ne ščiti, če slučajno treščiva. Milan kuri okoli 5 litrov na 100 km, kar je odlično. Še posebej v teh časih, ko se cena bencina bliža ceni unči zlata. Registracija, zavarovanje in vse kar spada zraven stane okoli 500 eur. Čudovito! Seveda ni nov, teče pa čudovito. Trepalnice sva prvi dan po hitrem postopku porezala, ker sva se oba strinjala, da nama niso všeč. Potrebnih bo še par minimalnih modifikacij in bo kot nov. Tukaj vidiš, kako čudovito je doma imeti kanal in vso potrebno orodje, da se lahko človek sam loti manj zahtevnih popravkov. Te stvari znajo dobro udariti po denarnici. Buniti sem se že začel. Kako je drag bencin … verjamem, da predstavlja vse to kar lep strošek.

Mislim, da bova z Milanom shajala kakšni 2 leti. Še precej je pri močeh in kaže, da me ne bo pustil na cedilu. Če pa bi kdaj zbolel, se obrabil … ima na odpadu veliko sorodnikov, ki  bodo z veseljem skoraj zastonj darovali kakšen svoj organ, da bo Milan lahko potoval dalje. Ta blog pišem super vesel in zadovoljen, prav zanima me, kdaj bom na isto temo pisal v obratni smeri. :)