Sonce je ravno prav nizko. Tako nizko, da okolico obarva s tisto čudovito zlato barvo, ki jo lahko pričara samo on. Zlata ura je. Ljudje povsod na okoli živahno proslavljajo bližajoč konec dneva. Zadnje urice predno se odpravijo domov, nazaj k svojim dnevnim rutinam. Prijeten zvok neštetih glasov, ki dušijo eden drugega. Tudi, če se potrudiš in se za trenutek želiš preleviti v radovedno staro mamo in vleči na ušesa, ti ne uspe. Neskončna naključnost jih dela anonimne in nerazumljive. Lahko poveš, da je okrog sreča, dobra energija. Filter zelenega čaja v skodelici vroče vode je tam že občutno predolgo. A naj ostane še nekaj časa. Ne moti me. Bolj zanimiv je gospod, ki hudomušno, s skorajšnjim začudenjem razbira tiskane vrstice iz dnevnega časopisa. Iz ozadja intervalno sili vonj po kanalizaciji in reže sinuse. Narava se trudi, da bi ugodila in odpihne grdobo stran. Ljudje so zanimivi. Narava je zanimiva. Nešteto spremenljivk. Nešteto zgodb.

V bližnji daljavi se sliši prijetno otroško čebljanje. Malčki se prepletajo eden ob drugega in razdajajo svojo otroško energijo v okolico. V begajočih, naivnih, nasmejanih obrazkih naših naslednikov  vidiš neizmerno otroško srečo, ko divjajo med milnimi mehurčki. Očetje neutrudno poganjajo gugalnice in ohranjajo igro živo. Vse okoli zeleni, vse drhti in čutiš kako se življenje prebuja iz dolgega zimskega spanja. Čudovita zelena barva ponovno polni gozdove in skriva turn cerkvice, ki je na bližnjem hribu. Za mizo nekaj ljudi neumorno strmi v svoje mobilne telefona. Tam ni besed, ni pogledov, le digitalne vrstice drvijo skozi zrak. Nato se spomnim kako je včasih bilo vse drugače. Kako smo se kontaktirali. Kako sem šel do prijatelja in pozvonil, nasmejana mati odpre vrata in mi pove, da ga ni doma. Postopek si nato ponavljal dokler ga nisi dobil. Nismo imeli telefonov, gsmov, msnjev, gtalkov, facebookov … Pomislim na koliko načinov danes kontaktiraš človeka preden bi ga zares osebno obiskal. Kdaj ste nazadnje šli do prijatelja in mu pozvonili na vrata brez, da ste v naprej vedeli ali je doma ali ne? So minila že desetletja. Hitiš preko vseh možnih kanalov predno boš vzpostavil osebni stik.

Spomnim se kako lepa je bila otroška naivnost in ta neopisna sreča, ko dirjaš nevedoč kam. Brez skrbi, brez ciljev. Preprosto obstajaš. Tu in sedaj, nevedoč kaj bo jutri. Niti ni važno. Važno je, da igra traja in se ne konča.

Sedaj pa je prišel. Z novo frizuro … Nejc.

Konec dnevnega sanjarjenja. Malce sem se moral zamotiti. :)