Mislim, da sem odkril kaj je največji morilec motivacije, tistega občutka, da se nečesa držiš in vztrajaš. Prepričan sem, da so to v prvi meri prevelika pričakovanja in zaletavost. Najsibo to želja po izgubi nekaj kilogramov, oblikovanju telesa, želji po doseganju boljših rezultatov v kakšnem športu, službi … Verjetno več ali manj na kateremkoli področju v življenju. Saj je dejansko precej logično. Ljudje že od nekdaj bežimo stran od trpljenja, od ponavljajočih velikih naporov, drastičnih sprememb. Vem, da me bo v tem trenutku poskušal razsvetliti kakšen newagerski japi, ki bo rekel, da samo brutalni napori pripeljejo do uspeha, do veličine. Je res. Ampak dobro je, da najprej dopustimo, da tisto nekaj sprva vzljubimo do te mere, da v tem tudi uživamo. In skozi čas napredujemo in pričnemo uživati tudi v samem naporu ter vedno višje zastavljenih cilljih.

Kupiti specialko in jo že v samem začetku gnati uro ali dve, do filtra, bo kaj kmalu pripeljalo do odpora. Bežanje pred velikimi napori je vprogramirano v samo bit človeka. Nihče se ne zbuja vsako jutro in se blazno veseli crkovanja v naporih. Še posebej v teh časih, ko je vse poenostavljeno, lažje dosegljivo in se na vsakem koraku strmi k večji preprostosti in manjšemu naporu. Seveda nikakor ne želim povedati, da naj nekdo ne da od sebe najboljšega, ampak zgolj, da se – predvsem na začetku poti – stvari lotimo z zdravo mero zmernosti in realnimi pričakovanji. Za doseganje odličnih rezultatov pa se moramo vsake stvari seveda lotiti tudi z odličnostjo. Ampak verjamem, da ni vedno potrebe po “znoju, krvi in solzah” že v samem začetku neke poti. Ta v veliki večini privede prej do odpora kot do uspeha.

Dober primer je hujšanje. Ljudje se ga velikokrat lotimo v divji naglici, nabiti z emocijami in entuziazmom, ko smo 100% fokusirani in za nekaj trenutkov neomajni, da čez noč povsem spremenimo svoje navade in nasploh življenjski slog, kot smo ga vajeni že dolga leta. Iščemo bližnice. Tisti del igre, ko ves proces planiramo, si pumpamo ego, kupujemo razne dodatke, praške, zelenjave, športne rekvizite, beremo forume in še kaj, je seveda najlažji. Moč in odločnost prične bliskovito padati, ko se po nekaj dneh soočimo z realnostjo, ki obdaja našo pot do cilja. Radi imamo določeno hrano, uživamo v njej, radi tu in tam spijemo pivo, ampak nam naš nov življenjski slog čez noč prepove praktično vse v čemer smo prej videli tudi tiste majhne trenutke užitka. Dobra hrana je ena od velikih radosti življenja. Kmalu pade volja, pade motivacija in možgani iščejo razloge, da naj že prenehamo s tem sranjem in si privoščimo nekaj visokooktanske svinjarije. In v veliki večini si po nekaj dnevni, ali pa tedenski “kuri”, privoščimo potem bistveno več, kot smo sprva nameravali. V še v močnejši obliki prenažiranja kot prej. Podzavestno smo podhranjeni tistega česar smo bili prej vajeni in v sebi ves čas po tem skrito hrepeneli.

Drugače je, če se stvari lotimo zmerneje, z manjšimi pričakovanji, da nam ni potrebno v enem mesecu izgubiti dvajset kilogramov. Ampak z zavedanjem, da izguba kilogramov rabi svoj čas in določeno mero discipline. Če takšna pot ne pomeni, da se v trenutku odrečemo vsemu kar poznamo ampak se tega lotimo postopma, sem siguren, da bo takšna pot tudi veliko učinkovitejša in plodnejša na dolgi rok. Tako bomo skozi počasen proces spremenili naše navade. Bližnice se skoraj vedno pokažejo kot slaba rešitev. Pred leti mi je fitnes po nekaj časa predstavljal malo, da ne, mučenje. Ker sem se stvari lotil preveč zaletavo in z previsokimi pričakovanji. Gnal sem se do konca in s časom razvil do vadbe odpor saj sem v podzavesti vedel, da bo mučno. Takšen začetek nečesa novega ni dober. Možgani so pričeli z iskanjem izgovorov. In skoraj vedno so ga našli. Tokrat sem se lotil drugače, zmerneje, z manjšimi pričakovanji. Ne tako strogo do sebe. Majhni koraki. Sicer napredek ni tako bliskovit, kar pa nikakor ne pomeni, da ni viden in da ne obstaja. Ampak, ker se nisem preteral že v samem začetku, sem vadbo vzljubil in mi ne predstavlja mučenja ampak veselje. Vztrajam in uživam v vadbi.

Nikakor ti ne želim pametovati kako pravilno živeti, dragi bralec, verjamem, da si na pravi, svoji poti. Zgolj opisujem svojo izkušnjo in razmišljanje. Verjetno je podobno na večini področij v življenju. Najprej si moramo dovoliti, da nekaj česar se lotimo, tudi resnično vzljubimo, z majhnimi koraki, majhnimi cilji, ki na koncu skupaj pripeljejo do tistega končnega, velikega cilja. Če v nečem resnično uživamo, to ne predstavlja muk ampak radost. Ampak šele takrat, ko začnemo v tem tudi resnično uživati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja