To, da sem bil zagotovo prepričan, da bom nekoč lastnik hiše v Petrovčah in tam živel, verjetno preostanek svojega življenja, ne morem ravno z gotovostjo trditi. Vmes sem imel različna obdobja, različne želje. Včasih mi je bila ideja zelo dobra, včasih malo manj. No, letos pa je prišel čas, ko smo pričeli več ali manj z gotovostjo in zagnanostjo delati na tem, da si tukaj ustvarimo svoj dom. To je vedno bil moj dom, zdaj bo naš dom. Priredili ga bomo tako, da nas bo do neke mere predstavljal. Vsak bo dodal delček sebe vanj. 

Stari ata, stara mama in foter so hišo zgradili 1975, takrat, ko se zdi, da so jo zgradili vsi. Ko je bil velik bum gradnje in so bili krediti smešni, gradil je lahko vsak, in hiše so rastle kot gobe po dežju. Kasneje pa se je vsakdo rad pohvalil, da je inflacija kredit požrla in da je ta znašal za dober špricer. Kaj takšnega si danes seveda ne predstavljam. Nasprotno, z novimi pravili je Banka Slovenije pravzaprav kaj takšnega več ali manj preprečila. Kot tudi to, da bi hiše rastle kot so tudi sedaj nekaj let. Vsakič, ko sem šel na sprehod se mi je zdelo, da vidim novo hišo v izdelavi. Imam se za enega tistih srečnežev, ki mu je glede stanovanjskega vprašanja precej olajšano, pa tudi ogromno prihranjeno. Seveda pa ne bo zastonj. Ker je treba ogormno prenoviti in popraviti za naš okus, bo tudi nekaj stalo. Seveda pa nič v primerjavi z neko novogradnjo.

Žalostno, pa tudi zanimivo mi je, da na to temo dejansko nisem napisal še ničesar. Pisal sem o raznih stvareh, tudi čisto nepomembnih, nisem pa niti omenil našega bodočega doma. Ideja je bila na mizi že nekaj časa, z realizacijo pa se je pričela letos pozno pomladi, ko sta foter in mama končala pretvorbo vikenda v hišo kjer imata željo preživeti svojo penzijo. Malo iz vasi, stran od mesta, v bolj hribovite kraje kjer je mir in svež zrak. Za realizacijo sem seveda tudi jaz finančno pomagal. Pa tudi fizično nekaj. Ko sta bila še v Petrovčah pa sem počasi pričel z deli, ki niso motili njunega vsakdanjika.

Pred dobrima dvema mesecema pa sta se dokončno odselila. Spomnim se zadnjega jutra, ki sta ga preživela v svoji spalnici. Z jogiji na tleh, kot dva študenta hehe. V zraku je bilo čutiti nostalgijo, malo straha, žalosti. Hudiča, celo življenje sta preživela tu, ogromno spominov nosijo ti zidovi. Dobrih in slabih. Hiša ima kar prekleto dobro zgodbo. Tudi meni meni je bilo malo težko. Ampak na lep način, na tistega, ko se v istem veseliš nekega novega začetka, novega poglavja. Stara sta zdaj presrečna in pravita, da v življenju nebi šla več nazaj. Upam, da bom tudi jaz tako rekel. Spodaj ena prej/zdaj.

Zdaj, dobra dva ali tri mesece kasneje, sem že kar nekaj naredil. Večinoma vse sam. Nisem vedel, da znam, ampak sem se lotil in vse tudi izpeljal. Ogromno se sproti naučil, se kdaj zmotil, podrl in naredil ponovno. Zidanje, inštalacije, vodovod … vse se da, če ima človek veselje. Seveda pa je dobro vedeti kdaj rabiš poklicati mojstra, da ne narediš več škode kot koristi. Ampak v tem uživam, rad sam ustvarjam. Ponosen sem, ko nekaj naredim dobro. Seveda pa nikakor ne smem pozabiti ome, ki mi vsakič znova pomaga, čeprav jo naganjam stran, naj se ne napreza. Ampak takšna je celo življenje, žilava. In ker vidim, da se rada druži in v delu uživa, uživam tudi jaz. Nikoli se ji ne bom mogel dosti zahvaliti. Razbijanja in teh težjih del bo kmalu konec. Zdaj stanovanje ni skoraj nič več podobno temu kar je bilo, samo hladni zidovi, ni topline. Spomini pa so. Ko vidim v zid vžrte okvirje slik, ki so jih v zid tako lepo začrtala leta vztrajnega kajenja se spomnim kako je prej zgledalo. Tu in tam je še kakšen ostanek, ki ostaja za enkrat še enak in daje občutek, da je to bil nekoč skupen dom. Za v spomin sem seveda prej vse poslikal. 

Ne bom veliko in na dolgo in široko pisal o zaporedju del in tako naprej. To naj bo nek epilog, začetek. Potem pa upam, da se bom redno spravil zraven in napisal kakšno besedo na to temo. Pogrešam pisanje, pogrešam ta opisovanja, ko moram v glavi vse premleti in je kot da bi se pogovoril s sabo. Pa še ena fotka od takrat, ko je bil dom še kot včasih, no malo je že bilo načeto. Foter seveda obvezno notri, na kavču.