Nazaj v 8.b

12.januar.2014 | Igor

Sedeč v udobnem kavču sva z mamo prijetno krmljala. Sproščen, pomirjujoč “small talk”. Po ne vem kakšnem naključju naju je zaneslo na našo davno, osnovnošolsko valeto katero si bom dobro zapomnil saj smo jo jaz in moji prijatelji lep del preživeli v ravnateljevem kabinetu. Bili smo precej pobalinske narave. V spominu mi je ostal še en dogodek iz valete. Brali so moj zadnji spis, ki smo ga pisali pri uri slovenščine. Brali so ga pred vsemi. Starši, sošolci, učitelji … vsi. Spomnim se kako zelo nerodno mi je bilo. Tistih nekaj besed je poželo precej pohval, ki jih kot malce uporniški pubertetnik rad slišiš. Žilico za pisanje vem, da sem vedno imel in da mi bruhati besede ni bilo nikoli težko. Še posebej nerodno mi je bilo, ker del spisa bil precej čustvene narave. Kot fant, ki je prišel v puberteto je to najmanj kar želiš, da bi vsi poslušali o tebi. Ampak mi je laskalo. Bil sem ponosen. Ponosna sta bila tudi starša do trenutka, ko sta bila poklicana nazaj v šolo zaradi vragolije, ki smo jo zakuhali hehe.

Spis sem sedaj po 13 letih ponovno prebral. Presenečen sem bil, da se je našel in ohranil do danes. Srce mi je ogrelo posvetilo takratne učiteljice slovenščine. Nasmejal sem se in ponovno padel v zelo nostalgične občutke. V nek drug čas. Svet je bil takrat precej drugačen. Spis sem hranil, da se ne izgubi. Morda ga čez dobro desetletje ponovno z nostalgičnim začudenjem vzamme v roke. Izlivi 14 letnika o tem kako hitro čas beži in kaj je prava ljubezen. Priceless :D

Objavljeno v nedelja, januar 12th, 2014 ob 20:13

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.