Otrok v nas

2.marec.2012 | Igor

Tisti, ki s svojo nepotrebno “resnostjo” naredijo okolico vedno napeto, nesproščeno in nekoliko zaigrano. In to takrat, ko za to res ni potrebe. Ne maram takšnega tipa ljudi. Otroku v sebi ne dopuščajo, da bi le za trenutek pokukal na plan in storil nekaj kar nebi bilo v skladu s “kodeksom resnosti”. Roko na srce, vsak ima nekje otroka v sebi. Vsakemu kdaj želi na površje v vsej svoji razigranosti in naivnosti. A opažam, da je vedno manj ljudi, ki mu to dopustijo. Vas nikoli ne prime, da bi v nekem trenutku rekli nekaj kar nima ne repa ne glave? Zakaj? Ker se vam preprosto zdi, da bi bilo zabavno in smešno. Da bi kdaj tišino prestrelili s kakšno absurdnostjo, neumnostjo? Srečo imam, da sem obkrožen z ljudmi, ki so v časih, ko je na vrsti sprostitev radi klovni. Ki se znajo sprostiti in pokazati tistega otroka v sebi. Za to sem hvaležen. Resnično obožujem večere, ko se lahko smejem iz vsega srca, ko nam domišljija ne predstavlja meja in debate dobijo povsem novo dimenzijo. Ko z Nejcem izumljava nove super junake, ali pa, ko se dodajajo nove definicije kaj je to Kuoaga (ne belite si glave, ni na guglu, gre za interno foro). Včasih postane tako abstraktno, da sem nad tem sam začuden. Te večere res obožujem. Takšne pogovore bi si predstavljal med ljudmi, ki ustvarjajo na primer South Park, Simpsonove itd. Ali pa recimo komiki kot so Luis C.K, Chriss Rock, Ricky Gervais, George Carlin … Te ljudi res spoštujem in občudujem. Menim, da imajo meje sprejemljivega bistveno višje. In ne dvomim tudi v to, da se vsakemu človeku kdaj v glavi takšne in drugačne ideje porodijo. A le redki jih izrazijo. Lepo je, če imaš okoli sebe ljudi s katerimi jih lahko deliš.

Nejc in jaz

Nejc in jaz

Zato mi je izredno fascinanten spletni portal 9gag. Ta predstavlja točno to o čemer tukaj govorim. Govori o tako ali drugače komičnih in smešnih, absurdnih dogodkih, ki jih ljudje delijo med seboj. Majhne zgodbice vsakdanjega življenja. Seveda je tu zadeva potencirana, ker nudi anonimnost. Domišljija tukaj nima meja. Ljudje ilustrirano prikazujejo zgodbice, ki se jim ustvarijo v njihovih mislih in, ki se jim zdijo neverjetno smešne, zanimive … Velikokrat bistvo oziroma koncept komičnosti pozna le avtor. V živo jih morda nebi upali povedati, saj bi mislili, da ne bojo sprejete in bodo označeni za čudake. Zato za vedno ostanejo le znotraj misli avtorja. Kar pa je škoda, morda pa je zgodba fascinantna in bi lahko nasmejala ogromno ljudi. Če nasmeje le še enega človeka jo je vredno povedati. In fascinantno je koliko ljudi na tem portalu sodeluje. Ogromno. Zgodbice so včasih res fascinantne in smešne do te mere, da se nasmeješ do solz. Dodatno vrednost doda še totalno neprofesionalna grafika. Se vam še nikoli ni zgodilo, da so vam misli sproducirale neko neumnost, ki se vam je zdela nenormalno smešna zavedali pa ste se, da na njej v bistvu ni nič tako smešnega in, da bi morda drugi ljudje gledali samo debelo, če bi jim to povedali? No, jaz sem ponavadi tip osebe, ki vseeno deli in sogovornika nemalokrat pusti z izrazom “wtf just happend” na obrazu :).

Menim, da je privilegij možnost, da držiš otroka v sebi kakor dolgo le lahko. Seveda je potrebno imeti tudi meje in, ko je čas za resnost, biti resen. S tem zapisom nikakor ne govorim, da postanimo kaotični. Le nekoliko bolj razigrani. Pred dnevi sem tudi dobil očitek, da me zanima preveč stvari, da z vsem se pa res ne morem ukvarjati. Nisem bil jezen, saj je to resnica. Naj omenim to, da sem po naravi izjemno entuziastična oseba, hitro se navdušim za novostmi, več ali manj me zanima vse, vedno sem radoveden in, ko me nekaj navduši sem vedno razigran. Problem je seveda tudi to, da ko se za nečim navdušim hočem takoj vse, kar je za to potrebno. Tako imam, doma ogromno najrazličnejše opreme za najrazličnejše zadeve. Pravijo, da je to potrata denarja in časa. Na nek način imajo morda prav. Ampak potem se vprašam, če te nekaj osreči in ti nudi zabavo, je denar tu relevanten? Odtehta njegova vrednost vaše osebno zadovoljstvo?  Nekaj pa si človek vendar mora privoščiti, če si to le lahko. Da ne bo pomote, ne govorimo o bajnih vsotah. Trudim se delati stvari, ki me osrečujejo a mi včasih zmanjka časa za vse. Velikokrat se mi zgodi, da mi misli oziroma ideje begajo iz ene dejavnosti v drugo (ADT?). Na primer grem fotografirati in se med tem početjem spomnim kako bi lahko šel gonit na nek nov hrib, ali pa se vmes spomnim kakšnega dobrega riffa za kitaro …

Karkoli. Problem meni podobnih ljudi je v tem, da ponavadi v ničemer nikoli ne blestijo saj pri nobeni stvari niso 100%. Poznajo ogromno stvari, so razgledani in njihovo znanje premore najrazličnejših veščin a ponavadi le osnovno oziroma površinsko. Težko je hehe. Super je, če potem znaš iz vsega tega izluščiti nekaj kar ima prednost v tvojem srcu. Narediti nekakšen seznam stvari, ki so ti primarne. Pomaga. In, če me nekdo vpraša kaj bi raje. Ali en hobi in se izoliral vanj, ali več različnih stvari. Vedno bi izbral slednje saj menim, da je lepota življenja ravno v tem, da je človek radoveden, da ima to možnost, da ga navdušujejo vedno nove reči. Velikokrat se inspiracija za neko dejavnost dobi ravno s tem, z početjem novih stvari. Tisti, ki tega nima je na izgubi. Občutek navdušenja je vedno dober. Opažam, da je vedno manj radovednih ljudi, brez hobijev in zanimanja. Ali pa gre samo za trendovsko zadevo, ki ponavadi temelji na ugajanju in trendu in ne na tem, da si nekdo nekaj resnično želi.

Torej, naslednjič, ko vas nenadoma prime želja, da bi želeli postati lončar, izdelati krožnik iz gline, naslikati sliko z oljnimi barvami, skočiti v blato … To tudi storite. Želja je del vas in življenje je prekratko, da bi svoje želje zatirali. Če je te le možno realizirati, to storite. Konec koncev, kaj pa lahko izgubite? Če že drugega ne, se lahko pošteno nasmejete. Na momente je lepo, če človek, da malo možgane na pašo in je to kar je. Do samega korena svojega bistva. In, ko bo naslednjič otrok v vas silil na svetlo, pustite mu, da se sprehodi vsaj za trenutek. Boste videli kako paše.

Le moje mišljenje, ampak kaj pa jaz vem … :)

Objavljeno v petek, marec 2nd, 2012 ob 21:40

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.