Prepričan sem, da se tudi v vaših omarah, kleteh ali podstrešjih, skrivajo kakšne slike iz daljne preteklosti. Tiste zaprašene, dolgo pozabljene. Sam obožujem foto albume. Najraje tiste prave, ne binarne, na računalniku, ampak povsem analogne. Podobe na papirju. Vsak list albuma govori svojo zgodbo preteklosti. O nekem obdobju, ki je nekdaj bilo in ga nikoli več ne bo. Vsaka slika sproži določeno čustvo. Nekatere prilepijo nasmeh na obraz, nekatere orosijo oko. Trudim se, da najljubše fotografije, ki jih naredim vedno dam natisniti. Kot jih je že mnogo dejalo: “fotografija ni fotografija, dokler ta ni na papirju.”  Sedaj v digitalni dobi je print fotografij smešno poceni.

Albume večkrat letno pregledam. Rad pogledam nazaj. Rad opazim spremembe. In, ko si ogleduješ fotografije stare desetletje ali več, spremembe hitro opaziš. Tako fizične kot osebnostne. Zanimivo se je vsake toliko časa spomniti kako je bilo in kakšen si bil kot mulec. In videti svoje stare starše, ko so ti bili v rosnih 50-tih. Ko bom torej isti album gledal čez desetletje ali dva, bodo stvari verjetno povsem drugačne kot so bile takrat. Spet bom lahko iskal takratno realnost v daljni sedanjosti. Fascinantno je gledati nek kraj, ki se v nekaj desetletjih povsem preobrazi v nekaj komaj prepoznavnega. Takrat gledaš daljno v preteklost, v nek drug kraj. In kako fascinantni bodo takšni prizori mojim otrokom in kasnejšim generacijam.

Res je magičen občutek, ko vidiš svoj kraj, kjer si že večinoma življenja v povsem drugačni podobi. Stari podobi, ki jo komaj prepoznaš. Tu in tam vidiš kakšen spomenik, ki te spomni, da gledaš svoj kraj. Doma lastim nekaj takšnih fotografij, ki so bile posnete v času ko je dedek prišel s trebuhom za kruhom v kraje kjer sedaj živim. Tam kjer so sedaj naselja, so bile njive. Nekdaj so stali objekti, ki jih že dolgo več ni. Na primer pivovarna v Žalcu. Nikoli si nebi mislil. In znameniti kipi, ki stojijo pred Petrovško cerkvijo in dvorcem Novo celje. Ti so bili včasih na nekdaj makadamskem križišču med Petrovčami in Arjo vasjo. Vidiš kraj s povsem drugo podobo in karakterjem. Enako velja za ljudi. Stari portreti ljudi ali skupin ljudi. Raznih dogodkov. Fascinantno jih je gledati v današnjih časih. Še posebej fotografije svoje družine.

In, ko sem si ogledoval daljne Petrovče, sem videl koliko se je pravzaprav spremenilo v teh 100 letih. Nekje malo več, nekje malo manj. Povsem drug kraj je. Ljudje smo šli naprej in ustvarjali. Slike so dokaz razvoja. Prepoznaven je samo star del našega kraja. Cerkev in nekaj hiš. In seveda star del šole. In stara Ogorevceva gostilna, ki je tam stala že od nekdaj. Danes tam s prijatelji pijemo pivo in modrujemo o svetovnih problematikah in smislu našega obstoja. Koliko generacij se je že zamenjalo. Koliko spominov in zgodb je tam preteklo. Ista stavba, drug karakter in druga podoba. In stara ogromna hiša kjer je danes frizerski salon, trafika in nekaj pisarn. Kot mulec se spomnim kako smo po tej hiši plazili in bili vedno otroško začudeni. V zapuščeni bajti je bilo polno starin. Kupi Jugoslovanskih zastavic, štampiljk, dokumentov in raznih knjig. Bilo je blazno zanimivo. Đozi se je usral v staro pečico hehe. Tega nikoli ne bom pozabil. Predstavljati si ne morem kako je bilo nekdaj, ko je ležal samo makadam in blato.

Za ta zapis pa sem se zagrel zardi te povezave. Arhiv starih fotografij in razglednic Savinjske doline. Nudi jih knjižnica Žalec. Vsi ti kraji so mi dobro znani in sem jih nemalokrat prehodil, zato so mi fotografije še posebej fascinantne. Novo celjski dvorec mi je od nekdaj bil čudovit in magičen. Velikokrat smo se tam kot mulci zbirali in preganjali dolg čas. Velikokrat fantazirali o dvorcu. Zares čudovito ga je videti v podobi, ko je še blestel.

Sicer pravijo, da je preteklost dobro pustiti za seboj, ampak v foto albumu se ponavadi nahajajo spomini, ki se jih z veseljem spomnimo. Kakorkoli, kaj nam pa proti koncu našega obstoja drugega sploh še ostane, kot spomini. Ti imajo takrat največjo vrednost. Takšni in drugačni.