[Psi] in srečno življenje

5.februar.2013 | Igor

Zadnjič sem prebral zanimiv članek, ki ga je nekdo objavil na enem izmed priljubljenih socialnih omrežij. Avtor je skušal definirati kaj je to srečno življenje. Analiziral je tudi prepreke, ki mu to onemogočajo. Opažam, da linkanje tovrstnih člankov, verzov, misli postalo precej razširjen fenomen po socialnih omrežjih. Ljudje ogromno delimo tuje misli in poglede na to, kako biti srečen. Ogromno lepimo tuje “zakonitosti” sreče, ki naj bi se jih držali, da bi jo našli. Sklepamo lahko, da bi to znalo pričati o našem obupnem iskanju po sreči. Doma, za računalnikom se maske odložijo v omaro in v sobi, tam za mizo sediš pravi ti. Tisti, ki še ni opran in bi bil rad le to kar je.

Na Facebooku je bil članek objavljen pod  avtorjem z imenom [psi]. Kmalu sem ugotovil, da gre za zelo uspešno in opevano knjigo. Nekako se me do takrat še ta velika prodajna kampanja še ni dotaknila. Promocija in vse ostalo kar spada zraven k privabljanju potrošnikov je za to knjigo vrhunski. Nisem še videl, da bi bil takšen pomp za knjigo. Toliko zanimanja in oglaševanja. Presenetilo me je dejstvo kako veliko povpraševanje je za temi knjigami. Uspelo jim je z dizajnom, foro skrivnostnega avtorja, omejenih števil izdaje, skrivnostnega pravljičnega števila strani (777). Torej vse kar naredi stvar skrivnostno. Bil sem kar skeptičen. Ima vse potrebne atribute, da bi znalo iti za “flashy” nateg. Nikoli nisem in nikoli ne bom verjel v prodajo sreče v konzervi. Pravzaprav mi gredo na živce ti prodajalci svojih nirvan. Dobro pakirana roba ne pomeni vedno dobre vsebine.

S kolegom sva jo kupila. BIla je v akciji 2 za 1 in ker smo pač potrošniki, jebi ga, znašla se je doma. Ampak za dobro knjigo mi res ni žal. Če ne drugega bo lepo izgledala na knjižni polici. Pred nakupom sem seveda raje prebral ocene in mnenja drugih ter se na podlagi tega odločil. Nateg? Kakor za koga. Izdelava knjige, kakovost papirja, vezava itd. je res na nivoju. Da dizajna sploh ne omenjam. Ampak važna je vsebina. Tudi tukaj je precej zanimiva in bogata. Zelo dobro napisana. V zelo zanimivem in drugačnem slogu. Sicer je še nisem prebral do konca, a precej obeta. Naredi kar močan vtis. Pisana je na način, da se nekje v prenesenem pomenu vsak najde. Avtor je še neznan a dvomim, da zaradi ponižnosti. V teh časih mi to takoj asociira na marketing. Morda se motim, morda pa tudi ne. Odveč se mi tudi zdi pretiravanje z nekim načrtom branja. Res je da je dobro, da jo bereš zbran in jo vmes malce odložiš in morda premisliš. Tora tista navodila so pretiravanje. Na splošno menim, da gre za dobro knjigo katere cena pa je pretirana.

Precej nazoren pogled v dno današnje realnosti. Koncept zgodbe je v tem, da je sreča več plastna. Oziroma ima neskončno plasti in nudi le začasne obliže sreče. Bistvo trajne sreče pa biva v sprejemanju svoje realnosti, sebe. Sliši se klišejsko in verjetno tudi je. Če je torej primarni cilj dosega sreče doseči zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb, je to ena plast. Ko to plast dosežemo, postane samoumevna in definicija sreče postane nekje drugje, v višjih plasteh kot je zabava, druženje … In te plasti se širijo v neskončnost. Če človek ne sprejme lastne stvarnosti jim ni konca. Če pa dosežemo zadovoljstvo sami s seboj, je za srečo potrebno bistveno manj kot bi mislili. Število plasti ni več neskončno.

Ampak kako naj ljudje dosežemo, da se resnično sprejmemo v tem norem svetu? Če verjamemo gospodu Mazziniju, med Slovenci velja mišljenje in navada, da kdor izstopa iz množice, skuša biti unikaten in samostojen, bo kmalu označen za norega, bebavega in neprištevnega posameznika, ki bo izločen iz raje. Bi se kar strinjal. Potisnjen nekam v kot alternativnih subkultur. Ampak človek je socialno bitje. Že od nekdaj. Človek ne mara samote, torej mu sprejemanje v družbo ugaja. In tu se pojavi problem. Po eni strani ne more biti bitje, ki bi lahko živelo in razmišljalo po lastnih prepričanjih, zaradi česar je nesrečen. Če pa bo to postal, lahko postane ne socialen in bo po vsej verjetnosti izobčen. Torej, nekje je potreben kompromis. Ti kompromisi se velikokrat pokažejo v obliki antidepresivov, pijancev, narkomanov, zlomljenih družin, vaških posebnežev itd. Družba lažje sprejme pijanca ali kot pa uspešnega, samostojnega človeka, ki misli po svoje. Med drugim gre tudi za zavist. Z njimi je lažje, ni potrebno prilagajanje. Otopeli ljudje so do neke mere zaželeni, lažje vodljivi. Ljudje radi kažemo s prstom na bolj nesrečne od nas. Radi imamo živi vzor tega kar naj bi bil absolutni poden. Potem ima družba zalogo ljudi, ki se jim lahko smilijo, so bogi in smo lahko boljši od njih. Med tem, ko jih pomilujejo, pumpajo svoj ego.

Sigurno ste se kdaj zalotili, da ste videli kakšnega, “po svoje mislečega” alternativca in ste ga v mislih takoj označili za bebca ali čudaka. Seveda o njem niste vedli niti stavka njegove zgodbe, kdo je, kaj je in od kod prihaja. Že sam njegov obstoj je bil preveč kričeč, da bi lahko spadal v naš svet. Vsi smo že to storili.

In kdaj se je vse to začelo? Osebno sem mnenja, da od kar človek obstaja. Človek je vedno želel biti ljubljen in zaželen. Kje pa se je potem to potenciralo? Že davno v naših antičnih civilizacijah. Z rojstvom mode, glamurja. Najbolj pa seveda s prihodom kapitalizma in masovnega medijskega pranja. Kapitalizem je prinesel nov koncept oglaševanja. Na masovni lestvici. Na potrošnika se gleda kot na bebčka, ki ga je potrebno izmolsti do zadnjega cekina. Nov šport naj postane nakupovanje. Mediji so lahko strup za človeka. Kamorkoli se dandanes ozreš, si bombardiran  z informacijami kdo moraš biti, kako moraš ugajati, izgledati. Se pelješ v službo in si nehote, podzavestno ogleduješ jumbo plakate in poslušaš radio. Doma gledaš TV in si zasut z oglasi. Ko greš scat na WC, bebavo gledaš v oglas pred seboj, ki kriči vate, da prodaj svoje zlato. Internet je tako raven zase. Revije, časopisi … In zakaj? Ker se zadaj vrtijo ogromni denarji. Želja človeka po ugajanju prinaša ogromne prihodke industrijam, ki ljudem prodajajo sanje in srečo.

Morda dnevna doza sreče, ko kupimo nove hlače. Tedenska doza sreče, ko kupimo nov računalnik. Mesečna doza sreče z nakupom novega avtomobila. Ampak vedno kaj kmalu izgine. Torej nekaj ni tako kot bi moralo biti. Zares kupujemo srečo? Industrije imajo kadre, ki preučujejo psihologijo potrošnikov in jih analizirajo kako bi jih sprali še bolj. In zakaj še? Morda se sliši malce zarotniško, ampak maso nezadovoljnih ljudi je lažje upravljati in zavajati. Nezadovoljen človek bo naredil vse, da bi dosegel tisti nivo, ko bo zaželen, v centru pozornosti in dobil naklonjenost. Zato po svetu hodijo ženske, ki so na pogled hujše od tistih iz koncentracijskih taborišč, zato si moški danes likamo lase … Zato moški postajajo ženske in ženske, moški. Zavajati samostojnega, pokončnega človeka, ki razmišlja s svojo glavo, je malce težje. Človeku, ki sebe sprejema takšnega kot je, ne moreš prodajati sanj, saj jih ta že živi. Le kaj bo z našimi naslednjimi generacijami. Te bodo na udaru že od rojstva in v občutno večji intenzivnosti bombardiranja.

Dobra knjiga, ni kaj hehe. :)

Objavljeno v torek, februar 5th, 2013 ob 22:10

2 komentarjev

  1. frutina pravi:

    mene pa vedno znova začudi, da se takšni in drugačni priročniki/kvazi knjige o sreči in kako jo najti in kaj to sploh je in bla bla bla tako dobro prodajajo. dejansko nikoli ne ponudijo nič novega, stokrat prežvečeni stavki o sreči, nasveti, ki so slehernemu človeku najbrž dobro znani in ki se jih, pa tudi če jih sliši in vidi napisane že stotič, ne bo nikoli dolgo držal, ker nekaj je jasno, vsak živi po svoje in vsakogar motivirajo drugačne stvari.

  2. Igor pravi:

    Dejansko je ql, ker ni pisano kot prirocnik ampak kot posrecena zgodba. Potovanje cloveka. Precej posreceno branje. :)

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.