Sovražim ta čas v letu! Turobnost, sivina in melanholija v zavedanju, da bo kmalu vse mokro, hladno, temno. Jebiga, sem poletni človek. Rad imam sonce, toplino in pogled na to, kako se narava ponaša s svojimi čari. Dolgi dnevi in še daljše poletne noči. Že od nekdaj pa sovražim ta prekleti september, ki je tik pred vrati. Nekako mi deluje kot znanilec prihajujoče turobe in dolgega spanja. Ko sem bil še mulec in gulil šolske klopi, mi je predstavljal rdečo nit med veseljem in bedo. Mislim, da je podobno čutil marsikdo in marsikdo čuti tako tudi danes. Sonce izgublja svojo moč, dnevi se vztrajno krajšajo, telo vedno bolj zaznava hlad prihajajoče dekadence. Kot depresivne fasade socialističnih blokov. Ulice se praznijo, drevesa slačijo svoja organska oblačila in kažejo svojo praznino. Mi sezujemo svobodnjaške japonke in si obujemo čevlje. Občasno se še v temnih jesenskih žarkih trudimo udariti kakšen roštilj. Tu in tam še vidiš kakšno družbico, ki se za tistih nekaj trenutkov nastavlja še zadnjim žarkom post poletnega sonca. Še cigaretni dim se zdi gostejši.

Tole deluje precej depresivno ampak slovo od poletja je vedno težko :). Je pa res, da nas čaka veliko dobrih fotografskih priložnosti, neštete barve, ki jih objektiv tako zelo ljubi. November bo za popizdit! November bi se moral imenovati mesec mrtvih in ne, da ima samo en samcat dan, ki predstavlja mrtve. December bo vesel! Ljudje se takrat soočamo z simptomi Alzheimerjeve bolezni. Prekrokani vikendi naredijo svoje. Vsak vikend je nekaj, vsak vikend se najde dober izgovor za konzumiranje opojnosti v dobri družbi svojih najbližjih. Bom raje nehal … upam, da tole sivino in dež kmalu prebije sonce. Komaj čakam december! Januarja bom pa spet malo pojamral kako komaj čakam na maj :). Ljudje poletja, saj bo minilo … ;)