Nekajkrat se je že zgodilo, da sem dobil opazko snoba. Nekoga, ki viha nos takrat, ko ni potrebno. Seveda sem opazko vedno odločno zavrnil, a razumem zakaj sem jo dobil. Sam sovražim snobe in se nikakor ne štejem mednje. Zadnjič mi je – verjetno na pol v šali – to izustil dober prijatelj, ko sva z drugim prijateljem komentirala zanič hamburger v neki novi restavraciji in to povedala tudi osebju, ko je prišlo vprašanje, če je bilo dobro. Malo me je premaknilo – sicer tega nisem pokazal -, da sem se zamislil in naredil krajšo samoanalizo. Ugotovil sem, da iz mojega vidika nisem snob. Res je, da včasih stvari rad nekoliko zakompliciram in tudi izrazim svoje mnenje, ki ni nujno, da se vedno slada z mnenji ostalih, to pa me še ne naredi snoba. Dostojne ljudi spoštujem in jih ne delim na več in manj vredne. Vrednosti človeka ne determiniram glede na njegov socialni ali finančni status. Dobro je, da najprej razdelamo kaj snob sploh je.

Snob

Glede na definicijo na Wilipediji je snob naslednja oseba:

A snob is a human who believes there is a correlation between social status and human worth. The term also refers to a person who believes that some people are inherently inferior for any one of a variety of reasons, including real or supposed intellect, wealth, education, ancestry, power, physical strength, class, taste, beauty, nationality, fame, extreme success of a family member or friend, etc. Both definitions are used as a pejorative.

Snob je torej nekdo, ki je prepričan, da obstaja jasna korelacija med socialnim statusom človeka in njegovo vrednostjo. Na primer, nekdo, ki ima bistveno boljšo službo ali pa občutno višji dohodek, bi v tem primeru bil kot človek vreden več od nekoga, ki tega nima. Tako je recimo smetar, kot človek, bistveno manj vreden od nekega kvazi vodje projektov. Ampak vprašajmo se kakšen bi bil svet, če nebi bilo smetarjev? Če bi ti le za teden dni po vsem svetu prenehali z delom, bi videli njihovo pravo vrednost. Sem spadajo tudi osebe, katere zase menijo, da imajo v družbi višjo vrednost, ker so bolje izobraženi, pametnejši, načitani, čeprav morda ne tudi produktivni. Snob je nekdo, ki zaradi svojega znanja, prepričanja, statusa, mode itd., zasmehuje nevedne ali drugače misleče, jih ponižuje. Torej v grobem, snobovsko obnašanje pomeni, da se oseba postavlja nad ostale in nižjih v hierahiji  ne sprejema, oziroma jih ima za manj vredne ali neumne. Dostikrat pa se zgodi, da se za snobovstvo označi tudi kritika, nestrinjanje, drugačno mišljenje ali pa ne sprejemanje neke ideje oziroma sistema. Verjetno je precej tanka meja med biti snob ali biti domišljav.

Kritičnost ali snobovstvo

Torej, ljudje si dostikrat pojem snobovstvo interpretiramo napačno. Recimo, da v gostilni obeduje nekaj ljudi. Vsi jedo svoj obrok in ne komentirajo. Sprejemajo to kar so dobili na mizo in opravljajo svojo primarno potrebo potešenja lakote. Nekaj jih s hrano ni zadovoljnih, a so tiho, ker nočejo, da bi ostali mislili, da komplicirajo. Nočejo izstopati iz množice, zato v tišini pojedo svoj obrok do konca, da nebi užalili tudi osebja gostilne. Potem pa se v gostilni nenadoma najde nekdo, ki s hrano ni zadovoljen, pokliče natakarja in mu razloži, da je meso zanič, da je žilavo in kitasto… Vanj se potihem oprejo številni pogledi in ga očitajoče opazujejo kako komplicira. Označijo ga za snoba. Primer mešanja kritičnosti in snobovstva ter seveda klasična slovenska egalitarnost.

Podobno velja za večino stvari v življenju. Če nekdo z nečim ni zadovoljen in je za to storitev tudi plačala s svojim denarjem, je edino logično in pravilno, da svoje mnenje vljudno in dostojno izpostavi. Pameten človek bo takšno mnenje vzel v obzir in ga, glede na svojo lastno presojo ustreznosti kritike, tudi upošteval. S tem bo svojo storitev nadgradil in jo naredil boljšo. Zgolj preklinjanje v sebi in osornost nad tistim, ki je nekaj kritiziral, ne bo omogočila nobenega napredka k izboljšavi. Če smo vsi vedno samo tiho, je pričakovano, da je vedno vse super – tudi, če s časom to pomeni dodatno zniževanje kvalitete zaradi večjega dobička. Dobre kritike bi morale biti vedno močno dobrodošle saj prav te predstavljajo napredek. Seveda nikakor ne smemo pozabiti, da kar je za nekoga odlično, je lahko nekomu zanič. Ljudje imamo različne okuse in merila. Ampak to ne pomeni, da svojega mnenja ne smemo izraziti. Pomembno pa je, da kritiko lahko utemeljimo in ne “drkamo v prazno”.

Dobre stvari in različne prespektive

Snobovstvo ne pomeni, da ima nekdo rad drugačne stvari, kot smo jih sami vajeni v svojih vsakdanjih življenjih. Da ima nekdo rad dražje stvari, boljši avto itd. To nikakor ne pomeni snobovstva. Snobovstvo pomeni, da ima nekdo rad dobre avtomobile, lasti dober avtomobil, a v istem mahu viha nos in zasmehuje ter ponižuje ljudi, ki imajo slabše avtomobile. Če nekdo rad uživa v dobri hrani, ne pomeni, da je snob. Snob postane takrat, ko na človeka, ki je kebab, gleda zviška in ga ponižuje ali zasmehuje – in to ne v šali. Če ima nekdo rad umetnost, to ne pomeni da je snob. Snob postane takrat, ko se prične počutiti absolutno superiorno nad ostalimi, ki tega ne razumejo in jim zaradi občutka svoje nadpomembnosti ni pripravljen razložiti in jih podučiti. Snob ni nekdo, ki se rad oblači po zadnji modi. Snob postane takrat, ko na preprosto oblečene kaže s prstom kot na nepomembne, manj prefinjene ali celo manj vredne. Snob ni nekdo, ki je na svojem področju res dober in uživa plodove svojega znanja. Snob postane takrat, ko svojega znanja ni pripravljen deliti in zasmehovati tiste, ki tega nimajo. Itd, itd. :)

Vsi delamo za denar

Ko torej naslednjič obedujete v kakšni restavraciji kjer ste dobili bistveno razkuhane testenine in vas na koncu natakar skoraj generično vpraša »je bilo dobro«, in od vas malodane pričakuje potrditev, se ne bojte prijazno izraziti, da servirano ni bilo to kar ste pričakovali in pojasnite kaj vam ni bilo po godu. Ko bo natakar skrajno nevljuden, zelo površen in brez vsakega interesa, se ga ne bojmo na to tudi opomniti. Ko boste naslednjič pri avtomehaniku in vam bo nekaj naredil napol ter vas gledal kot neumnega laika, ki nima pojma, ne bojte se izraziti vašega nezadovoljstva. Ko vas bo zdravnik po dveh minutah brez vsakega vidnega zanimanja napotil iz ambulante, ne bojte se zahtevati več in od njega zahtevati, da naj svoje delo opravlja odgovorno.

Vsak opravlja svojo stvar in od vsakega, ki mu plačamo, pričakujemo, da bo svojo storitev opravil dobro in zanesljivo. Enako bi tudi ta oseba pričakovala od nas. Ko boste naslednjič razočarani in vam bo nerodno to povedati, pomislite naslednje: Ali bi ta oseba izrazila nezadovoljstvo, če bi mu jaz nudil slabo storitev na svojem področju? Zelo verjetno bi, še posebej, če pri vašem delu ni direktne osebne komunikacije. Navsezadnje delamo vsi za denar, ki smo ga morali zaslužiti s svojim delom, vanj vložiti svoj dragoceni čas in prav je, da zanj zahtevamo največ, ter s polovičarstvom nismo zadovoljni. Seveda smo vsi kdaj površni, imamo slab dan ali celo slabo obdobje, a to ne opravičuje dejstva, da bi nekdo, ki je za našo storitev plačal, moral biti tiho in sprejeti nekaj, kar ni narejeno kot bi moralo biti. Ko pa se bunimo, pa nikakor ne pozabimo na dostojnost in prijaznost. In seveda, da na dotičnega gledamo kot na sočloveka in ga ne ponižujemo, ker imamo morda mi slab dan. V tem primeru pa smo tudi sami snobi.