Ta sobota je bila res kul. V petek sem zaspal že nekje ob 22:30, kar zmanjkalo me je. Spal sem do okoli desete ure zjutraj. Pozno v sobotno jutro. Super krepčilni spanec, očitno sem ga bil potreben. Zunaj sonce v glavi pa že nestrpne misli na kavo. Pr Pušn šanku je bilo krasno. Sonce, toplo in okoli se bohoti relativno pristna narava. Jesen je super. Kmalu mi je pričelo kruliti v želodcu in sva skočila še na tako jesensko malico. Pečenice, kuhan krompir z ocvirki in zelje. Med obilnim obedom pa je padla še ideja, da je takšnega dneva škoda zapraviti in bi bilo dobro malo pomigati. Na kolo se mi ni ljubilo. Šla bova laufat.

To leto sem imel kar veliko ciljev kar se teka tiče. Polmaraton v Radencih in seveda na Ljubljanskem maratonu. In morda še kaj. Ideja je bila redno teči. Vsaj trikrat na teden. No, ni uspelo. Do danes sem to leto skupno pretekel nekje 40 kilometrov. Torej sem šel teči nekje petkrat, morda šestkrat. Zadnjič je potekal jubilejni 20 Ljubljanski maraton. Bile so ideje, da bi šel vsaj na desetko, ampak ne, iz trme sem ga tudi tokrat preskočil. Pol maraton ali pa nič. Tudi letos je bila slaba volja, saj sem spet zajebal. Naslednje leto pa sigurno! Letos nisem bil pripravljen, ni bilo tekaške kondicije in posledično niti volje.

Torej, danes je bila lepa sobota in z Davorjem sva šla na tek. Ideja je bila nekje sedem kilometrov. Klasična turca do visečega mosta in nazaj. Tam je v tem letnem času zares lepo. Relativno lepo urejena “gozdna” potka ob Savinji. Obdana z drevjem in poslana z živim jesenskim listjem. Bilo je tudi lepo toplo, nekje 14 stopinj. Meni je takšna temperatura super, idealna pa nekje 23 stopinj. Poleti, v pasji vročini mi je zoprno. Po nekje 4 kilometrih mi je iz neznanega razloga crknil iPod. Nisem vajen teči brez glasbe a moram priznati, da ni tako hudo. “Pa saj ni več daleč, bom že zdržal”, sem tuhtal. Kmalu sva se odločila, da bova pot malo podaljšala, do Špice. Torej skupno nekje 10 kilometrov. Ko ni glasbe, se vključijo misli in tuhtanje. Na plan je prišel Ljubljanski maraton in moja želja po enaindvajsetki.

Včasih pride dan, ko ti preprosto gre, ko ni krize. In to soboto je bil takšen dan. Po nekje sedmih kilometrih sem opažal, da sem super spočit, nič me ne matra, poln zagona in izredno motiviran. Zares sem užival v teku. Po malo tuhtanja sem se odločil. Danes pade 21 pa naj stane kar hoče. Nekako bom že pretrpel. Ko sem omenil Davorju je naredil čuden izraz in prepričan sem, da je mislil, da sem nor. Niti on, niti jaz nisva letos tekla praktično nič, jaz pa sanjam o polmaratonu. Hehe. Najprej je privolil, da narediva nekje 15 km. Do konca Celja in čez Petriček nazaj do Petrovč.

Nastal je problem, Davorja je pričelo zajebavati koleno. Po približno 13 km pa je popustil in se vdal, greva na do konca. In sva šla. Sicer nisva vedela do kam bi bilo 21 kilometrov in zva na pamet predvidevala, da če pot potegneva čez Mirosan do Griž in čez Žalec domov, bi moralo biti nekje približno točno. In zadela sva v nulo, pot je bila dolga 21,74 kilometra. Celo pot sem se čudil od kod mi toliko energije. A po nekje 17 kilometrov me je pričelo matrati. Noge so me še komaj držale.

Rezultat je bil 2 uri in 38 minut. Ni ravno bleščeče, daleč od tega. Stranski učinki pa tudi … vneta rit in lep spekter žuljev. A če pomislim, da letos nisem tekel praktično nič in, da sem za piko na i dodal nase še kar nekaj kilogramov sem nad dosežkom zelo zadovoljen in ponosen. Seveda ideja verjeno ni bila ravno najbolj pametna, a se je nekoč moralo zgoditi. Pretekel sem svoj prvi pol maraton. Prej, ko sem tekel redno, sem večkrat tekel precej blizu, nikoli pa polne enaindvajsetke.

Kapo dol vsem, ki pretečejo cel maraton. Predstavljati si ne morem kako bi bilo, da bi moral po pretečenih 21 kilometrih, dodati poleg še enkrat toliko.