Nikoli ne bom pozabil kako smo kot neumni mulci, jaz in še dva soseda, metali kamenje k staremu, tečnemu sosedu proti hiši katere nismo zadeli, ker smo bili še “prešvoh”. Početje je kmalu opazil Zdravc, ki je svojega pobalinskega sina hitro priklical domov. Ne vem kako so imeli doma. Se pa zelo dobro spomnim kaj je čakalo mene. Zaslišal sem rezek očetov krik, ki mi je velel, da se nemudoma spravim domov. Novodobni zabluženci tega verjetno ne bodo nikoli vedeli – kako jebeno dolgih in težkih je tistih nekaj deset metrov do doma. Kako počasi teče takrat čas in koliko straha te lahko preplavi. Vedel sem, da sem najebal saj sem delal konkretno sranje. Foter niti ni veliko govoril, njegov pogled je povedal vse. V bizarni tišini sva oba vedela zakaj gre, kaj sem zajebal, brez pojasnjevanja in izgovarjanja. Svojo lekcijo je utrdil še z nekaj precej krepkimi po riti. Solze, solze, solze. Ampak sem si zapomnil za celo življenje. Ob večjih neumnostih je v teh časih bila takšna metoda vzgoje samoumevna. In naj kakšen japi jamra o psiholoških travmah, nasilju … Zaleglo je, spoštovali smo svoje starše, nismo se zgovarjali, se zdirali in smo znali tudi poslušati in kaj pomagati. Več ali manj smo vsi tako gor rastli. Mame so lomile kuhlje, fotri pa so klestili po riti. Ali pa kakšna hitra vzgojna okoli kepe. In od vseh nas, ne poznam nobenega, ki bi imel trajne, hude psihološke travme zato, ker jih je dobil po riti, ker je delal pizdarije. Danes bo situacija prej obratna. Bo sine naklestil fotra.

Danes bi foter za kaj takšnega v tej državi, po vsej verjetnosti šel v zapor, ker bi njegovo ravnanje bilo smatrano kot višek nasilja nad otrokom. V najboljšem primeru pa imel resne razgovore s psihiatrom. Že res,  ne da se zanikati, da v tem primeru ne gre za neko obliko nasilja. Ampak dobronamernega in nikoli ekscesnega in brutalnega. Tista klasična “vzgojna” je pomenila, da si se streznil, da si se prizemljil in se spomnil kje je tvoje mesto ter do kam lahko greš. Osebno par udarcev po riti – seveda z zmerno močjo – ne smatram kot višek nasilja ampak kot dobro namerno, starodavno metodo vzgoje, ki se uporabi, ko z besedami ne gre. Seveda pa se uporabi samo takrat, ko je zares potrebno in ne za vsako stvar. Ampak ne bo več dolgo tako, no, saj verjetno že sedaj ni in so te zadeve v tem času že kar redkost, kaj pa vem.

Ne bom pozabil, ko sem pred časom – kot vedno – iskal svoj avtomobil po garažni hiši Celjskega Citycentra. Nikoli si ne zapomnim kje točno sem pustil avto in vedno traja nekaj časa, da najdem. Ob modernem avtu, verjetno že višjega cenovnega razreda, je stal skrajno obupan in nesrečen možakar, ki se je najverjetneje spraševal kje je v življenju krenil iz prave poti. S polnimi vrečkami živeža v rokah je nemo in obupano opazoval svojo malo hči kako se nanj naravnost histerično dere in noče v avtomobil. Z glupimi kretnjami jo je rotil naj se spravi v avto. Ni se mi zasmilil. Pravzaprav sem do njega začutil skoraj nekakšen prezir. Razumem, svojega otroka imaš neizmerno rad, želiš mu najboljše v življenju, hočeš, da zraste v dostojnega človeka. Ampak ali je to pravi način? Če otrok v tebi vidi nemočno zgubo, ki le nemo in obupano strmi vate ter ti ne upa ničesar, kakšen vtis pravzaprav dobi o tebi na dolgi rok? Te bo vedno spoštoval in upošteval tvoje odločitve? Kot očetovska figura moraš biti močan, neustrašen, odločen, prijazen, srčen ampak tudi strog. So neke meje. Otrok mora vedeti kdo je foter no, porkamadona! Kdo nosi hlače. Nikakor ne pravim, da bi v zgornjem primeru oče moral otroka naklestiti, ampak neko odločnost bi pa že moral pokazati. Nam so se naši fotri zdeli kot super junaki, nepremagljivi, neomajani, najmočnejši, nesmrtni.

Preden me napadeš, da podpiram nasilje, nikakor. Ne podpiram ga. Podpiram le nekaj, kar menim, da je dobra vzgoja. Par krepkih po riti ne smatram kot nasilje. Naviti mulcu ušesa, ko ga je nekaj res zasral ne vidim kot nasilje. Poslati mularijo v trgovino ali oprati avto, pokositi travo itd., ne vidim kot suženjstvo in nasilje. In ta država je šla še dlje. Prišle so nove zakonodaje, ki celo velijo, da je kot nasilje smatrano že vsako “siljenje otroka v delo”. Torej, če mulcu rečem naj gre v trgovino po kruh, opere avto, pokosi travo ali kako drugače pomaga, si to lahko interpretira kot izvajanje nasilja nad njim, če se njemu v tistemu trenutku ne ljubi? Pa saj ste smešni! Lahko me prijavi na socialno službo, da ima pošastnega očeta. In kmalu bo kopica japijskih novodobnih stsršev s prstom kazala vame., dobil bom kazen, se zagovarjal pri psihiatru in še kaj. Še več, nasilje je tudi vsako ustrahovanje otroka. Če torej povzdignem glas in mu rečem kakšno krepko, ga s tem lahko trajno psihološko pohabim? Kako pa potem sploh lahko še vzgajamo naše otroke? Mogoče podkupovanje s čokolado? Bo takšen otrok vedel kje so meje in kaj je avtoriteta? Bo znal ceniti in spoštovati soljudi? Bo vedel, kdaj lahko govori in kdaj je čas, da je tiho? Osebno zelo dvomim. Svet bo postal kraj mehkužcev in kroničnih razvajencev brez vsakih maner. Svet narcisov in t.i. rojenih zmagovalcev brez vsakega občutka za odgovornost in spoštovanje. In skoraj pomisliti ne upam kam se kot civilizacija pomikamo s takšnimi skrajnimi nebulozami. In kakšne ljudi bomo spravljali v svet.

17 thoughts on “Softiči in nasilje nad otroci

  1. “Kot očetovska figura moraš biti močan, neustrašen, odločen, prijazen, srčen ampak tudi strog.” on point!
    Pomembna je predvsem vzgoja v smeri spoštovanja in odgovornosti, potem gre tudi brez dodatnih po riti.

  2. No ja kakor je včasih si bil namahan da si bil plav dobesedno na harda, z štilom od metle, s prakrjem za deke tepst pa nisi mogel zamerit, zlasan za lase pa oblečen pod mrzu tuš, metanje predmetov itd … Takrat sociala ni nič reigirala…

  3. Če je otrok ” tepen “, kakorkoli že temu rečemo – po riti, okol kepe, itn .. če to človek spozna že kot otrok, potem nagonsko, ko je starejši tudi udari enga na gobec. To za moje pojme ni prav. Sem imel precej strogo vzgojo, vendar nad mano se tudi enkrat ni dvignila roka. Prav tako je do sedaj nisem dvignil sam. Zadeva ni črno bela, pač sem napisal samo svoje mnenje. Iz kakšnih družin so ljudje ki se pretepajo, so nasilni, ubijajo, so huligani, itd .. za moje pojme je to vzgoja. Vsak naj sam pri sebi razčisti kaj je prav in kaj narobe, po svoji vesti.

  4. Ljudje, ki pravijo, da so gor zrasli brez travm, da so cisto v redu in da je fizicno nasilje vcasih dobronamerno, dejansko niso odrasli tako zelo v redu, kot si mislijo.
    Ce bi malce razumel otrosko psihologijo, na kaksen nacin se razvijajo mozgani, do katerega leta so reakcije zgolj custvene in ne razumne, potem bi vedel, da par vzgojnih pac ne vzgaja. Da se od nasilja ne naucis nicesar. Dokazano je, da ko smo pod stresom, se del mozganov, ki je zadolzen za ucenje, ugasne. V tistem trenutku niti otrok, niti odrasla oseba, ne razmislja, vse v telesu se osredotoci samo na “prezivetje”. Bos rekel, da pretiravam, pa ni tako. Enako kot se dogaja recimo pri tesnobi, ko te kar naenkrat postane strah in mozgani ne razlocijo med realnim strahom (recimo, ko te skoraj povozi avto, se gre za prezivetje, ves kisik gre v misice, da lahko teces in uides smrti) ali pa med namisljenim, neskodljivim strahom (kontrolna naloga, od tega ne bomo umrli, telo pa lahko odreagira na isti nacin, doziveli bomo obcutek tesnobe, strahu…). Te situacije so zelo podobne tistim, ki jo tu opisujes. Gres domov s strahom, tam se tvoji strahovi upravicijo.

    Kaj si se tukaj naucil? Da ce meces kamne v sosedovo hiso, jih bos dobil, torej se tega NE dela. Ne? Si se naucil spostovati starse na ta nacin? Ali si se samo bal posledic? Strah in spostovanje ljudje velikokrat zamesajo.

    Ce bi jaz dobila moja otroka, kako meceta kamne v sosedovo hiso, ne bi dobila nobene vzgojne, bi se pa najbrz veliko naucila iz tega.
    Zato ker vesta, da ko (in ce) se naredi neka “pizdarija”, je to treba popravit. Razumet kako bi se onedva pocutila, ce bi kdo metal kamne v naso hiso. Ko to razumeta, je treba popravit situacijo, mi je vseeno kako, morata priti do resitev, jaz ne bom vedno ob njima, da bi jima pomagala razresit probleme. Lahko gresta do soseda in se iskreno opravicita. Lahko mu gresta posadit par roz. Lahko mu iz lastnih prihrankov kupita eno cokolado.

    Moj sin je lani prisel domov, potem ko smo bili na bencinski postaji. Bil je tiho nekaj casa, nakar je iz zepa privlekel neke karte/nalepke, ki jih je “vzel, brez da bi jih placal”. Meni je za nalepke vseeno, prodajalki na bencinski postaji pa tudi. Ampak sem ga lepo objela, mu rekla, da je bil zelo pogumen, da mi je povedal, da je nekaj ukradel. Takrat ga je skoraj kap, ker ni vedel, da je dejansko nekaj ukradel. Sli smo nazaj na bencinsko postajo, s sklonjeno glavo je povedal, kaj se je zgodilo. Prodajalka mu je rekla, da je zelo pogumen, da je prisel nazaj, pa se liziko je dobil (ki je bila vredna vec kot nalepke). Iz tega se je naucil, da lahko zaupa vame, da ce naredi nekaj narobe, bova skupaj poiskala resitev in naredila kar je treba narest. Ce bi mu takrat dala eno vzgojno, bi najbrz naslednjic prav tako vzel nalepke, le povedal mi ne bi.

    Razumes razliko?

  5. Kadar otrok počne življensko ogrožujoče zadeve, ga je bolje namlatiti, kot pa da se ubije sam (govorim iz lastnih izkušenj , npr. utikanje predmetov v električno utičnico, visenje iz balkona 8. nadstropja,…).Za take “podvige” sem pošteno fasal, od takih konkretnih batin pa pride doživljenjsko spoštovanje očetove besede. Od takrat naprej je zadoščalo le če je močno povzdignil glas in me grdo pogledal. Nikoli več ni bilo treba nobenega fizičnega kontakta. Pa me je fotr imel vedno rad in nikoli nisem imel nobenih posledic tudi od zelo konkrtnih batin! Vsako neutemeljeno mlatenje, lomljenje kuhavnic in nabijanje s štilom od metle zaradi npr. živčnosti mame ali pa ker nisi tisto sekundo na ukaz izvršil neko njeno kaprico, pa je čisti drek, ki pusti trajne posledice!

  6. Masha, vsa čast za tvoj pristop. Želel bi si, da sam nebi bil tako travmiran. Saj če si, vse deluje na podzavestni eksplozivni reakciji in tako zlo, ki si ga utrpel sam prenašaš naprej. Vidi se da si zelo sočutna in se v svojega sinka vživljaš in mu resnično skušaš po svojih najboljših močeh pomagati izoblikovati se v čustveno zrelo in mirno – netravmatizirano osebnost. Želel bi si, da je bila moja mama takšna kot si ti. A žal za nas nikoli ni bilo ne časa ne posluha, prav zato smo pa pozornost morda iskali tudi na kakšne bolj ortodoksne načine?

  7. Narobe. Povsem zgrešena primitivna logika staršev, ki ne premorejo volje in sposobnosti do kvalitetne vzgoje z vzgledom in argumenti. Udariti zna vsako budalo, še sploh šibkega otroka. Res bravo. In še javno ponosno razglašati svoje zablode!?!? Jao jao!

    !!! BRAVO Masha (komentar 5. avgusta 2016 ob 12:39) !!!

  8. Glede na trenutno stanje otrok, šolstva (ko ti v 6 razredu otroci ne znajo še letnih časov našteti, poštevanka gre po 10 sekundem razmisleku čez, ampak je vseeno štirica pri matematiki), idej o tem kaj je zloraba otroka… gre vse skupaj krepko, KREPKO navzdol. Kaj se trenutno dogaja in kakšno stanje je na tem področji, koliko otrok se dere na starše, jih ne spoštuje, kaj vse vidiš po trgovinah, na cestah, v šoli – preprosto grozljivo. Otrok je nemočen, otroku ne smeš storiti žalega, sram te je lahko če mu daš eno po riti… ma prosim lepo, a se hecate?! Živiš za njega, daješ mu vse potrebno (in tudi precej nepotrebnega), da mu je lepo, lepše kot je bilo nam, vsaj v teoriji. Vse preveč jih ima “polno rit” vsega, vse premalo je spoštovanja. Niso krivi otroci, sploh ne. Krivi so starši, le in samo oni. Sam sem bil tepen mogoče 5x v življenju. Vedno, ko sem kaj res naredil narobe. Nikoli s kakšnim predmetom, eno,dve po riti z roko al pa malo bolj navito uho, pa sem si zapomnil. Oče me je samo malo bolj naglas poklical in mi niti na KRAJ pameti ni prišlo, da bi mu karkoli rekel nazaj, mu nasprotoval, ali pa ga, kar se zadnje čase dogaja, nadrl, brcnil in podobne neumnosti. Ko sem dobil v osnovni šoli prvo negativno oceno, na srečo tudi edino, ni bila kriva učiteljica, ampak JAZ, ni letel v šolo in grozil da bo tožil vse po spisku. Ko nisem mogel sedeti za knjigo, ker me je vse ostalo bolj zanimalo, nisem bil hiperaktiven ipd., ampak sem bil preprosto otrok. Nisem rabil nobene posebne pomoči. Ko me je na mizi čakala zelenjavna juha in sem ostro nasprotoval, nisem dobil popoldne čokolade, ampak me je zvečer še vedno čakala zelenjavna juha, sicer mrzla, a lakota je naredila svoje. Sedaj opazujem otroke, evo pomfri pa kokakolo, samo da bo mir pri mizi. In ne, ker sem bil nekajkrat “tepen” mi na kraj pameti ne pride, da bi bil nekakšen huligan, da bi kaj razbijal, nikoli se nisem pretepal, nad žensko ne bi dvignil roke v življenju, tudi otrok ne bi mlatil zaradi tega. Sem pa se naučil kaj je spoštovanje, kdo je imel besedo, naučil sem se zaupanja, da je imel oče ali mama prav in da mi nista nikoli hotela nič žalega ali napačnega, ampak vedno le najboljše zame. In za vsako po riti in navito uho se jima lahko iz srca zahvalim.

  9. Matic in Igor, se popolnoma strinjam z vama.. tudi sam sem jih parkrat orngi dobil po riti,tudi s sibo enkrat,ko sem bil se otrok.. in sem si zapomnil zelo dobro, starse spostoval in boh ne daj da bi kdaj jezikal nazaj.. in zaradi par krepkih v mojem otrostvu nimam nobenih travm.. zaradi par krepkih ki sem jih dobil,ne prenasam nasilja nad svoje otroke, jih vzgajam z vso ljubeznijo in jih ucim spostovanja in odgovornosti brez vsakrsnega,psihicnega ali fizicnega nasilja.. res je, vcasih so bili drugacni casi,tudi v soli smo bili tepeni tu in tam.. in vsekakor je prav da se otroke zasciti v teh smereh, kajti precej je nasilja v marsikateri druzini.. tukaj je res potrebno otroke zascititi.. da pa se gre iz ene skrajnosti v drugo, pa spet ni prav..
    Dejmo nase soncke nauciti spostovanja z razumevanjem in s strogim pristopom s cimmanj nepotrebnega nasilja..

  10. Že v odgovorih zagovornikov nične tolerance, je videti nespoštovanje drugače mislečih in superiornost. Ne, od teorije se ne živi. V teoriji je zelo lahko zagovarjati nično toleranco. Tudi sam jo zagovarjam, kar se tiče družinskega nasilja. Ampak žalostno je, da vsiljujemo nekaj kar je povsem nečloveško. Sto ljudi, sto čudi. Nekomu zaleže lepa beseda, nekomu grda, nekomu pa ne beseda in ne batina. In na žalost je takih, ki jim nič ne zaleže vedno več. Zanima me, zakaj je temu tako? S tem pa, ko v naši prelepi deželi sprejemamo zakone, ki so povsem nepremišljeni, pa bomo nekoga, ki bo pač v situaciji otroka “vzgojno” po riti, kazensko ovadili in mu s tem, ker je imel dobro namero (res da z nepravilnimi sredstvi, ampak pri vzgoji je najpomembnejši namen), povzročili nesorazmerno veliko problemov… ja to je pa praksa. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da večina nevzgojenih otrok prihaja iz družin, kjer oče pri vzgoji ni bil prisoten. Kakšen problem pa je to? Ali bomo čez nekaj let prepovedali tudi eno-starševske družine? Dejmo se nehat sprenevedat in svoje težave vzemimo v svoje roke in ne prelagat na zakone in druge. Z zakonom mora biti prepovedano tisto, kar je narobe. Umor je narobe! Povzročena poškodba je narobe! Pretep je narobe! Vzgojna po riti je narobe? Povzdignjen glas je narobe? Ukaz je narobe? Ljudje, vse zadeve mečemo v isti koš! Drvimo v propad družbe in mi vse skupaj še pospešujemo. Na koncu, pa po mojem skromnem mnenju, se je potrebno vprašati, kaj bomo s tem sploh rešili?

  11. Najprej sem se zelo strinjal z blogom. Potem sem prebral odgovor mashe in sem videl nekaj smisla tudi v tem. Potem pa sem razmislil o sodobnih otrocih in tezavah, s katerimi se soocajo sodobni ucitelji. Stvar je taksna. Zajebal ste. Milo receno. Sodobni starsi skupaj z drzavo ste zafural otroke.
    Mi smo imeli spostovanje do uciteljev. Vedeli smo da ni prav ugovarjat, ce pa ze ne. So nas pa to naucili. Nisem jih fasal velikrat. Dovolj je blo ze to, da sm vedu da jih lahko. Da bo fotr precej povzdignil glas in da se zna nardit, da bo kaksna tut prletela.
    In, sodobni starsi, ce ste pozabl. Vecino casa smo bli v soli disciplinirani. Itak z izpadi in pizdarijami med odmori, ampak nikoli izvajali avtoritete nad ucitelji, kot se to dogaja zdaj.
    Tut, da me je ucitlca zlasala nism upal doma povedat.
    Otroci smo bli pac cloveska bitja in ceprav so nas starsi mel radi, nismo bili nedotakljivi. Nismo bli zakladeki, ki jih ne sme nc, nihce in nikoli pipnt. Ko smo se zravsal, nismo doma tozili o tem. Smo. Ampak samo enkrat ali dvakrat potem pa smo videli, da nima smisla, ker smo dobili tocn tale odgovor:” Cist za brezveze te vrjtn ni, ane? Nazaj ga dej! Kua mi tozis?”

    Dans so pa otroci bozanstva. Najraj bi jih zavijal v vate, nihce jim ne sme nc rect, kaj sele, da bi se dva mulca zravsala… Starsi bi se tozl med sabo.
    Doma ne vem kako vzgojo mate ampak, ko slism trinajstletnico fotru rect :”zgin mi stran, pust me namir”, vem d ji ni nikol focna stisnu in ji zmer dajal lizike in jo objemal, ko je nardila pizdarijo.
    Tko d bom jst odlocanje o tem kaksna vzgoja je prava in kaksna ne, ocenjeval cist na podlagi spomina in trenutne situacije.
    Ce primerjam generacije, ki smo mogle kej postorit doma, ki smo vedele, da za neprimerno vedenje obstaja kazen in sedanje generacije, otrok pomehkuzenih starsev in njih vedenje… Bom reku, da … Jah se enkrat – zajebal ste.

    O tem masha, d tamal ni vedu, da je stvar ukradu, to je druga stvar. To mu je treba lepo razlozt, da ni prav. Verjetno, se je s tega res neki naucil. Ampak ta otrok je verjetno star okol 4leta.
    Seveda ne bos za usesa otroka, ki ne ve kaj je prav.
    Saj vsi vemo, kdaj otrok ve kaj je prav in kdaj ne…
    No in… Kako ga bos vzgojila, bos vedela pa sele cez kakih deset let… Tko, da ne nam pamet solit, da so nas starsi slabo vzgajal, ce smo kdaj kaksno fasal… Ker dejansko se je izkazal, da smo odrastli v dobre ljudi… In sam upam lahko, da bo men isto uspel…
    Lp

  12. Nihče od komentatorjev ni tega izpostavil, ampak je ponavadi to tisto kar rodi spoštovanje in ne le straho-spoštovanje, ki ga večina nostalgikov izpostavlja:
    Kvaliteten čas, ki si ga vzamemo za otroke, da jih poslušamo, ko govorijo in da počnemo z njimi stvari, ki si jih želijo z nami počet.

    Ob tem se počutijo, da jih razumemo, da smo jim v oporo in čutijo do nas spoštovanje, ker smo tam, ko nas potrebujejo. Otroci venomer prestopajo meje, mi smo tu da jim venomer rišemo kje te meje so. Otroci se ob tem počutijo varno, saj jim sporočamo, da smo kot njihovi življenski vodniki in varuhi tam, da jim rišemo pot po kateri je varno hiditi in kje so meje preko katerih ni smoterno iti. V tem raste spoštovanje.

    Če kdo misli, da je za boljše argumentiranje in doseganje ciljev potrebno dati kako okoli kepe človeku, ki se fizično ne more branit nazaj, potem pa ne vidim prepreke, da tudi v službi fizično poračunamo, ko nam kdo navije obrate in ga z argumenti ne moremo spravit tja kamor bi si želeli.

    Zaželjeno sicer je, da je šibkejši od nas in da ni verjetnosti, da bi nas nalomil nazaj. Potem dve okoli kepe, navijanje ušes in lasanje nista nedopustni, saj sta, kot je napisal pisec, le del dobronamernega nasilja, da nebodigatreba utihne in se ravna tako kot smo hoteli.

    Nasilje je vedno znak šibkosti. Ko zmanjka besed, se spustimo na nivo kjer svoje frustracije spravljamo ven s tepežem. Sprašujem pa se zakaj je fizično nasilje nad odraslimi povsem normalno sprejeto kot nekaj nesprejemljivega in kaznivo, fizično nasilje nad otrokom pa sprejemljivo? Zakaj lahko prisolum klofuto hčerki, sodelavki pa ne? V čem je point? Ker sodelavka isto ne ve kje so ji meje. Pa ji jo postavimo z eno okol kepe, ker ni dojela z besedami.

    Sprašujem pa se tudi v kako zrele in realne osebe so zrasli ljudje, ki reagirajo tako burno na vsako spremembo zakonov, ki v praksi sploh še niso videli luči. Na prvo žogo. Gostilniške debate. Je to zrelo? Dajte se pomirit in pustite teme za stare mame starim mamam in pustite, da se juha pohladi preden jo začnete jest.

    In še to:
    Ko komentirate novodobne japi starše znate v svoji argumentaciji vedno privleč na plano ekstreme, kot da so ti pravilo. In tako adijo konstruktivna debata na nivo gostilniške. Ga ni prispevka da ne bi kdo omenil odvetnike v šoli. Lepo vas prosim. Sem in tja verjamem da se zgodi, da se komu kurac dvigne in zagrozi, ker pač nismo več v totalitarnem sistemu in lahko kdo celo kaj reče čez sistem in grozi tam kjer je jasno črno na belem da se krši zakon (ker šolski sistem pač deluje po zakonih), ja. Ampak to so izjeme, ne pravilo. Razumni rešimo vse na govorilnih in imamo dobre odnose z učitelji, če pa to ne gre se pa počaka, da tisto leto mine in to je to.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja