Nič se še nisem pohvalil, da imam sedaj tudi specialko! Mislim, da je bilo nekje februarja, ko sem jo nabavil. Rabljeno, za 500 eur, preko Bolhe. Bila je dobra kupčija za ta denar. Ne rabim neke pregrešno drage zadeve. Vsaj zdaj še ne. Vedno mi je bilo smešno, ko sem videl kakšnega konkretno zavaljenega tipa z ogromnim trebuhom, kako se komaj kaj premika na kakšnem pregrešno dragem s-worksu ali kakšni podobni dragoceni mašineriji. Seveda oblečen v oblačila, ki so vredna več kot moje kolo.

Namen je bil, da bom z njo treniral toliko, da bi bil bolje pripravljen na novo sezono gorskega kolesarjenja. Do sedaj sem kolesaril samo po hribih. Torej, za tisti vmesni čas, da nabijem nekaj kilometrov in noge pripravim na sezono. Gradnja baze in te fore. In pa seveda tudi, da jo tu in tam mahnem na kakšno daljšo turo. Ampak kaj se je zgodilo? Malo več kot eno leto že nisem sedel na gorsko kolo! Samo specialka. No, sedaj kakšen mesec ali mogoče slaba dva, sem imel vse na off. Nič se mi ni ljubilo. Bolje je bilo sedeti v bifeju in srkati pivo, bildati kilograme.

Sedaj vozim samo še specialko. Prirasla mi je k srcu. Super občutek je, ko lahko v precej kratkem času narediš precej velike razdalje. Všeč mi je ta svoboda, ko premaguješ kilometre. No, tudi na gorskem kolesu je precej svobode, pa še v stiku z naravo si. Ampak na gorca se ne morem več spraviti, vedno najdem nek brezzvezen izgovor. Po službi veliko raje grem na cesto. Dobro leto nazaj sem imel z gorcem na Celjsko kočo svoj najboljši čas nekje 33 minut. Letos sem – po ne veliko treniranja – isto progo spravil s specialko na 30 minut in nekaj sekund! Če nebi potem padel v obdobje brutalne lenobe, bi verjetno prišel pod 30 minut ( kar seveda ni nek občudovanja vreden čas ). Ampak tudi to pride še na vrsto.

Ugotovil sem tudi, da se rad vozim v skupinah. Fajn je, ko se lahko skriješ tudi v zavetrje, ko te začne matrat. Najlepše pa je, ko padeš v tisti trans in potem samo še leti. Kot hipnotiziran obračaš pedala in si v nekakšnem nirvana stanju. Kot kakšen stroj. Najdaljša pot letos je bila do Logarske doline. Z Davorjem sva jo prevozila v 4 urah. Tja in nazaj. Ni ravno nekaj, ampak ni bil namen podirati rekordov in sva s časom bila zadovoljna. Ciljev je letos bilo kar precej, a kot sem napisal, malce sem malce zafrknil s to svojo pavzo. Upam, da nama še letos uspe realizirati vsaj turo do morja. Z Davorjem rad kolesarim. Všeč mi je, da zna biti tudi tiho in, da je obziren do drugih, se zna prilagoditi njihovim zmožnostim in ne tečnari. In, da zna tudi diktirati dober tempo. Sovražim ljudi, ki med vadbo kar naprej samo govorijo in govorijo in govorijo. Vrže me iz ritma.

Davor je precej zanimiva zgodba. V slabem letu je dec izgubil nekje 15 kilogramov. In, če sem ga lani še jaz gnal s kolesom po hribih, letos goni on mene. Pojedel me je. Čestitke Davor! Tudi sama miselnost se mu je malce spremenila. Če je še lani užival le v lagodni vožnji in ni nikoli pritisnil do daske, je letos drugače. No, do daske še vedno ravno ne gre. Sem prepričan, da bi lahko iz sebe iztisnil še več. Se pa sedaj rad tudi malce pomatra. Za dopust si je letos umislil precej pogumen izziv. Stelvio -> Mortirolo -> Alpe d’Huez -> Mont Ventoux. Pizdi me, ker jaz tega letos ne morem. Hudiča, tudi jaz moram izgubiti nekje 15 kilogramov.

Letos na gorca ne sedem, naj počiva. Preskočil sem tudi Salzkammergut Trophy! Naslednje leto pa se mu definitivno ponovno posvetim. Z nekje vsaj 10 kilogrami manj! Seveda v kombinaciji s specialko. Specialka je res super stvar.