Tokrat že šestič. Že preden se je 2015 končalo, sem delal plane in bil siguren, da bo 2016 nekaj posebnega in nasploh super leto. Definitivno je bilo nekaj posebnega, pa še kako. Poleg osebnih, precej masivnih eksistenčnih kriz z raznimi vprašanji o lastnem obstoju, me je konec pomladi presenetila še posebej vznemerljiva novica. Prišla je precej nepričakovano, kot strela iz jasnega, po tem, ko sem se iz službe vrnil domov, rahlo okajen po nekaj pirih s sodelavcem. »Igor, noseča sem.« A me zajebavaš? »Res sem noseča!« Po tem, ko sem odprl še lično kuverto v kateri sta bila dva pozitivna testa nosečnosti, ni bilo več dvoma, da gre zares. Seveda je pretkani ženski um vse skupaj še v večnost obeležil s svojim telefonom, ko se je šla skrito kamero. Človek se na takšno novico ne pripravi. Lahko si misliš, da si pripravljen ampak nisi. Po nekaj minutnem adrenalinskem šoku in dojemanju vsega, me je popadla silna evforija in nepopisno veselje – ne zavračam možnosti, da pri tem ni imel nekaj zaslug tudi pir. Po nekaj dneh pa relativno velike skrbi, kaj in kako bova šla skozi to, ali sva pripravljena? Ampak skrbi minejo, ko se malce pomiriš in pogovoriš sam s seboj. Dal boš vse od sebe, več kot to pa tako ne gre.

Za tem pa so na dan prišle še neke čudne, nepričakovane zdravstvene težave, katerih prvi resni pregledi so skrbi le še potencirali. Sprva je šlo za ledvice, kmalu pa sem dobil še napotnico za kolonoskopijo. Kadar se gre za vprašanja o potencialni možnosti resnega obolenja, priznam, sem paničar. Rekli so, da je zadeve potrebno raziskati in mi dali napotnice. Seveda so čakalne dobe v Sloveniji svinjske. In tako sem bil iz dneva v dan obremenjen z nešteto vprašanji. Dr. Google pri tem nikakor ni bil v pomoč! Dokončno sem se sprostil in ponovno dodobra zadihal šele konec augusta, ko so me razdevičili še na kolonoskopiji. Na koncu ni bilo nič, mi je pa celotna zgodba dala misliti. Na nek način je bilo vse skupaj vredno, splačalo se je. Marsikomu je bila vsa ta agonija smešna in nesmislena – kar je do neke mere tudi bila. Ampak gre se predvsem za tisti osebni monolog, ki sem ga imel sam s seboj, tistega, ki ga človek doživlja v kakšni stiski, ko si zastavi kakšno vprašanje, ki se zdi prej samoumevno ali nepomembno. To leto sem ogromno razmišljal o svoji poti, kam grem, ali sem na pravi poti itd. In veš kaj, čudovito življenje imam. Hvaležen sem.

Sedaj sva z Nušo v pričakovanju, da se nama v najino zgodbo pridruži še mala Neža. Ta lahko priveka na svet zdaj zdaj. Veselim se, oba se veselima. Imam plane, imam vizije, ampak koga zajebavam? Tega se ne da planirati. Življenje se zgodi ne glede na to kolikor ga planiraš in preračunavaš. Kolikor misliš, da imaš stvari naštudirane in pod kontrolo; vse se ti lahko sesuje v nekaj sekundah. In ravno to je lepota vsega! Vse je avantura, vse je kaos. Vse se lahko spremeni in ne gre po načrtih, zato je obsesivno planiranje vsake glupe malenkosti popoln nesmisel, še bolj pa potrata časa, ki že tako ali tako prehitro beži. Uživaj sedanjost! Več kot sigurno pa je, da bo 2017 še bolj divje kot je bilo 2016.

Torej, tokrat že šestič. Srečno in zdravo 2017! Imejte v mislih svoje najdražje, delite svojo srečo, spoštujte svoje zveste prijatelje, predvsem pa nikakor ne pozabite tudi nase. Razvajajte se, privoščite si in imejte se radi. Zaslužite si!

1 thought on “Srečno 2017

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja