Tokrat že osmič! Ko nekaj ponavljaš že osem let, je smiselno, da se temu lahko reče že navada, rutina. Tudi to leto, iz navade: »srečnega in zdravega!« Sicer je navada bila, da tole pisuro dam v svet enaintridesetega, pa nekako ni šlo. Danes pa sem pozen; sem se moral najprej spraviti skozi meglo zanikrnega glavobola, ki ga je podaril kakšen kozarček gina preveč. Kaj vse se je v teh osmih letih zgodilo; koliko sem se spremenil jaz; koliko se je spremenila družba; ljudje, ki jih poznam; svet. 2017 je bilo kar noro leto. Nekaj se jih je rodilo, nekaj jih je za vedno odšlo. Posledično je bilo to tudi leto neizmernega veselja in ljubezni ter tudi nekaj žalosti. Bipolarno leto.

Definitivno čas večjih sprememb in novih odgovornosti. Res pa je, da ga je lep del potekal kar precej generično, rutinsko. Verjetno ga je zato bilo tudi tako prekleto hitro konec. Kadar smo v rutini, čas mineva hitreje. Albert je imel še kako prav, ko je opisoval relativnost. Gledati kako nekdo nekdo odrašča, se razvija, se prvič postavi na noge, osvaja prve korake in pričenja blebetati, je kar spektakularen show. Zato ga je dobro tudi uživati v polni meri, ker se ne vrne.

Glede stvari, ki jih rad počnem zase, je bilo v 2017 sicer kar stagnacije. To pa ne pomeni tudi, da se ni nič dogajalo. Končno sem prilezel na nekaj vrhov, na katere sem se spravljal že dalj časa. Tudi pretekel sem kar nekaj kilometrov, odstranil nekaj kilogramov, nato pa jih v decembru pridno nazaj dodal. Glede fotografije, kolesarjenja pa: stagnacija. Tudi karierno gre precej dobro. Sigurno je, da bo v 2018 več akcije, mala bo shodila, mobilnost bo veliko boljša in vse skupaj bo lažje. S tem pa bo tudi več zapisov. Ideje so, cilji so, zagon je.

Torej, vsem želim srečno in zdravo novo leto. Veliko osebnih uspehov in dosežkov, karkoli to že so, vsak zase najbolje ve. In pa tudi veliko vztrajnosti ter trme pri doseganju uresničitve vaših novoletnih zaobljub! Včasih je dobro tudi z glavo skozi zid.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja