Bilo je ranega popoldneva daljnega leta 1999. Z svojim vrstnikom Alenom in se nekaj ostalimi prijatelji smo po pouku bliskovito stekli proti Petrovškemu peronu. Pogovarjali smo se, nakar je prijatelj rekel, da zberimo denar za cigarete. Bil je cool. Bil je uporniški. Mene so od nekdaj fascinirale cigare in spomnim se trenutkov, ko sva z Blažem skrivaj kadila cigare, ki jih je imel njegov dedek. Bilo je ogabno ampak vseeno super. Nazaj na peron. Odpravili smo se v bližnjo trafiko in kupil sem svoje prve čike. Odšli smo nazaj do perona in vsak si je vzel po eno. Pogledal sem Alena kako jo je zainhaliral. Že takrat sem lahko videl, da tip ima izkušnje. Prižgali smo še ostali. Seveda nismo inhalirali, slabo nam ni bilo. Tako je postal to naš dnevni ritual po pouku. Hodili smo se skrivat na star peron in kadili cigarete. Bili smo carji! Kasneje se nam jih je pridružilo še več. Bili smo dečki, ki smo glumili moške, odrasle, upornike in rock zvezdnike. Deklice so bile kozmopolitanske dame, ki so z velikim naporom, da bi končno znale kaditi, osvajale veščine kajenja. Seveda danes vidim naslednje generacije otrok, ki počnejo isto kot smo mi takrat. Izgledajo naravnost bebavo, tako kot smo izgledali tudi mi. Iz teh eksperimentov in ugajanj je zadeva prerastla v odvisnost. Tako je nastala še ena čreda ovac, ki so jih lastili volkovi tobačnih lobijev. Seveda se te črede rojevajo dnevno.

Kot miljoni drugi sem tudi sam podlegel pritiskom okolice, željen ugajati, biti drugačen, upornik … Torej nekako bi lahko rekli, da vsi začnemo izključno zaradi okolice in družbe. Nihče ne začne zaradi užitka. Ko dobro pomislim nazaj do začetkov svoje kadilske kariere, lahko rečem, da ni bilo nobenega direktnega užitka v cigareti. Užitek je predstavljal nek status v družbi, ki si ga kot malinovec nosil. Trudili in silili smo se z cigaretnim dimom, se dušili. Učili smo se zastrupljati kljub temu, da nikomur ni ravno ugajalo. Tudi sedaj 10 let kasneje sem bil še vedno suženj tobačnim lobijim. Prišel sem že do škatlice na dan, ugotovil sem, da se počutim lenobno in nimam volje in nobene prave energije, še posebej se je to opazilo pri mojih športnih podvigih. Naredil sem tudi kalkulacijo koliko denarja vržem stran zaradi cigaret. Rekel sem si, da je dovolj. Zanimivo je kako zaščitniški smo kadilci do svoje razvade. Pri veliko ljudjeh vključno s seboj sem opazil situacijo, ko te nekdo vpraša ali lahko prenehaš. Seveda, rečeš, da tebi to nebi bil problem ampak, da pač ne vidiš razloga, da bi nehal. NE VIDIŠ RAZLOGA? In, ko te vpraša, če lahko argumentiraš zakaj kadiš, rečeš, ker ob tem uživam. Pa res uživam? Se potem počutim bolje, s tem kaj pridobim? Veš, da moreš nehati a si vztrajno daješ razloge zakaj bi še lahko kadil. Iščeš razloge. Kako blesavo je to!? Iščeš razloge, da bi se še naprej uničeval. Iščeš primerne datume in dneve, ko bo napočil dan D. V čem je razlika kateri dan je? Vedno znova si govoriš, da boš že končal ko bo pravi čas. Kdaj pa je pravi čas, da se nehaš zavestno uničevati in zapravljati denar? Mislim, da s tem vsi čakamo na prvo reseno reakcijo telesa v obliki kakšnega obolenja. Blesavost kadilskih misli res ne pozna meja. :) Ne kadim sicer samo teden dni a tokrat sem odločen, da bom zdržal do konca. In sploh ni tako zelo hudo. Cigareta je defenitivno nudila nek navidezni užitek, zadovoljstvo kljub svojemu odurnemu smradu in nesnagi. Ko pa dobro pomislim pa je to zadovoljstvo bilo tudi prej, preden sem postal kadilec. Torej dejansko cigareta ni dodala nič dobrega. Dejansko pa je to resnično samo v naših glavah in je nekako priučeno. Prvih nekaj dni sem žvečil nikotinske čigumije a sem tudi te opustil. Nekako jih ne potrebujem. Allen Carr je CAR!

Oče je bil kadilec od kar pomnim in še vedno je. Nikoli prej nisem videl poante v kajenju. V bistvu poante sploh ni. Edina realnost je ta, da je skrajno bebavo. Pred kratkim sem zaključil z branjem odlične knjige Končno nekadilci avtorja Allena Carrja. Šele sedajle opazim, kakšna ironija. Človek, ki mi je pobližje predstavil cigarete nosi isto ime kot človek, kateri mi je dal največ motivacije, da sem prenehal. Allen Carr je človek kateremu “je uspelo” razvozlati skrivnost kajenja. Sam je bil 33 let kronični kadilec, ki je kadil tudi do 100 cigaret na dan. Sam sem bil sicer glede knjige zelo skeptičen, potem pa sem malo pobrskal in videl koliko ljudi se mu je zahvalilo za knjigo, koliko slavnih je knjigo kovalo v zvezde in kolikim od njih je uspelo nehati z njeno pomočjo. Navsezadnje pa me je prepričal še prijatelj, ki jo je prebral in je nanj naredila močan vtis. Od kar jo je prebral še do danes ni kadil. Vsaj pravi tako :) Knjiga je vredna vsakega centa. Priporočam jo vsakemu kadilcu, ki želi prenehati. Vem, sliši se kot še ena od bednih metod, ampak dejansko na tej knjigi nekaj je. Knjiga predstavlja globje razumevanje kadilca, razumevanje odvistnosti, ki jo kadilcu predstavi na svojevrsten način. Nekako tako je, kot bi doživel razsvetljenje, čeprav smo se tega že zavedali in ga nosili v sebi.

Knjiga nekako predstavlja tudi kako nam le-ti perejo možgane. Preko najrazličnejših medijev. Sam se spomnem, kako so mi bili neverjetno kul prizori iz filmov, kjer je junak neumorno prižgal zmagoslavno cigareto. Ko si gledal kakšen vojaški film in so ranjencim dali cigareto, kot da je ta zadnja želja in predstavlja alfo in omego. Film kjer so kakšnega usmrtili in zadnja želja je bila cigareta, ki je smisel in bit našega obstoja. Vse to in še več nas bombandira že od malih nog. Ste se kdaj vprašali od kod vse te ideje? Od kod takšni slavospevi cigaretom? Daje neke smernice kako odrasti in kaj sploh predstavlja ideal odrastlosti in biti kul v družbi. Knjige več ne bom opisoval, jo bom pa še enkrat toplo priporočil vsakomur, ki se želi odvaditi kajenja. Preberite, izgubiti nimate kaj, pridobite pa lahko ogromno. Zase upam, da mi enkrat in dokončno tudi uspe. Toliko motivacije in lahkotnosti ob odvajanju še nisem imel.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja