Bojda so ženske nekoč govorile, da fant, ki ni odslužil vojske ne bo nikoli postal moški.  Do neke mere je rečeno morda celo smiselno. Fantje so se naučili discipline, rokovanja z orožjem, tovarištva in ostalih zadev, potrebnih za uspešno ubranitev svoje rodne grude. Kako poskrbeti zase in svoje tovariše.   Današnjim moškim v tistem obdobju nebi bilo lahko. Kar zajetno število se jih nebi  klasificiralo v kategorijo moških. Ko govorimo o vojski pa seveda ne pozabimo tudi na pranje možganov, ubogljivost in poslušnost. Sledenju idejam in ideologijam oziroma ukazom pripadnikov visokih političnih(?) družb, neglede na to ali se z njimi tudi strinjamo. Ubogljivost in poslušnost je pri nekaterih šla skozi lažje, pri drugih malo težje. Tisti najtrdovratnejši pa so bili verjetno označeni za nesposobne služiti domovini in si kot bonus pridobili še  status vaškega posebneža, neaposobneža.  Verjetno. Sam nisem služil vojaškega roka, sem premlad. Pa bi ga, mi nebi bilo težko. Nič slabega ne vidim v tem, da mož zna rokovati z orožjem in braniti sebe in svojega sočloveka. Ne govorim o spopadih tipa ameriških misij proti terorizmu na bližnjem vzhodu.

Danes je mir nekaj tako samoumevnega, nekaj tako naravnega in neizpodbitnega, da si nas večina vojne niti v sanjah ne zna predstavljati. Velikokrat mi je stari foter pripovedoval zgodbe iz druge svetovne vojne, tiste o partizanih in nemcih, vse te grozote. Slišal sem jih že nešetokrat. A jebi ga, danes se ponavljamo o veliko večjih banalnostih, nepomembnostih.  Kako je nek tuj nogometni klub naredil to in ono itd.  Nekaj nepojmljivega se zdi, da mi o svojih izkušnjah z drugo svetovno vojno razlaga nekdo še živ, nekdo iz moje družine saj se zdi ta del zgodovine neskončno  dolgo nazaj. Živimo kot, da ni možnosti, da nekoč spet pride do spopadov. In ko bo prišlo – in nekoč definitivno bo – je bolje, da je človek vsaj malo pripravljen. Da ne podivja kot kura brez glave in zbeži v prvo hosto. S tipkovnico v roki in brez vsakega osnovnega znanja kako in kaj. Kako preživeti z ničemer. Ko kdaj pogovor v bifeju nanese na to kaj bi nekdo naredil, če bi prišlo do vojne jih večina ravnodušno odvrne, da bi preprosto zbežali v tujino. Na prvo letalo in gas v Ameriko. Že res, sliši se lepo, dvomim pa, da bi bilo tudi tako preprosto.

Zadnjič sem se spomnil na nekdanje vojaško skladišče v Bukovžlaku, ki ga je med vojno za osamosvojitev Slovenije zavzel 8. Pokrajinski štab teritorjalne obrambe. Prej je skladišče pripadalo JLA. Kako sem se spomnil? Vozil sem se tam mimo, pri sebi sem imel fotoaparat in se spomnil, da smo pred leti s prijatelji že hodili tam okoli. Danes so objekti v razsulu, pokrajina pa služi kot skladišče smetiščnih kontejnerjev. Vzel sem fotoaparat, se malo sprehodil in nekaj poslikal. Zelo temačno vzdušje je tam. Zato tudi temu primerne fotografije. Mislim, da bom fotoaparat sedaj imel kar stalno v avtu.