Fontana piva v Žalcu

Dobrih ducat let nazaj so na klopeh Žalskega parka posedali močno shujšani čudaki, ki so se radi zbirali v skupine. Nekateri starejši, drugi sveže mladi. Nekateri močno živčni, skoraj v paranoji, drugi kot v komi. Na obrobju parka pa je stala hiška, ki se ji je reklo Želva. Tam se je do neke mere poskrbelo za njih. Na vlaku so bili po navadi glasni in zanje pravila niso vejala, še več, tudi plačevali niso. So te pa zelo radi žicali za kakšen evro, ki so ga potrebovali prav za to, vlak ali avtobus. Ironija a ne? Včasih so kakšnemu nedolžnemu, prestrašenemu otroku vzeli tudi kakšen mobilni telefon. Kondić, kot smo rekli nekdaj sprevodniku, se konec koncev, nanje sploh ni oziral, ni se mu zdelo vredno skozi vse morebitne zaplete. O njih so krožile neštete zgodbe, nekatere prav neverjetne, filmske. Nekoč mi je svoje zgodbe pripovedoval eden izmed rehabilitiranih, neverjetno, res neverjetno. Ampak vedno si jih našel v Žalskem parku. Prihajali so iz vseh strani Slovenije. Žalec je postajal nekakšno zatočišče zanje. Igle so ležale povsod. Drevesa pri vrtcu v Žalcu so dobila povsem nove definicije, če govorimo o iglavcih. To je bila generacija narkomanov, horserjev. Ti so bili – in verjetno so še – subkultura zase, skoraj del pop kulture.

Preberi več

Pokemon GO norija

Če me spomin ne vara, sem nekaj časa nazaj že pisal o tem kako zelo priročna in nepogrešljiva je tehnologija in tehnološki napredek za celotno človeštvo nasploh. Vsi večji tehnološki preboji nam ljudem omogočajo boljše, lažje, udobnejše, ne pa tudi daljše življenje. Velikokrat pa pozabimo, da to velja več ali manj samo takrat, ko je tehnologija konstruktivna, služi nekemu višjemu namenu. Veliki preboji v medicini, avtomatizacija procesov v nevarnih okoljih, večja varnost v prometu in vsakdanjem življenju itd. Poznamo pa še drugo plat tehnološkega napredka – če temu sploh lahko rečemo tehnološki napredek. Nekaj, čemu bi lahko rekel nekonstruktivna tehnologija. V to kategorijo dajem vse kar sicer je več ali manj tehnološko dovršeno, ne nudi pa nobene prave dodane vrednosti za boljši jutri ali pa na družbo celo vpliva negativno.

Preberi več

Petrovški Mavrični tek 2016

Teči skozi oblak živih barv, po poteh rodne grude, ki si jih žulil kot smrkavec, in to v spremstvu dobrih štiristo ljudi, je prav prijetna izkušnja, ne pa tudi osvežitev duha majhne vasice kot so Petrovče. Že res, podobni dogodki so po nekaterih drugih državah aktualni že kar nekaj časa, je pa vredno omeniti, da je pri nas takšen projekt bil izveden prvič prav v Petrovčah. Kmalu za tem je sledil Tušev tek barv, ki je seveda s svojim pošastno višjim budgetom, temu primerno tudi bolj aktualen ne pa tudi atraktiven, zaradi odličnega oglaševanja pa tudi predstavljen bistveno širši množici. Ampak ideja in cilj Tuševe različice bo verjetno čisto drugje in je predvsem profitno orientirana. Bistvo Petrovške različice pa je predvsem zabava, povezovanje ljudi in narediti naš majhen kraj zanimiv in vibranten. Tisti dan na ulico spraviti slehernega krajana in obuditi občutek, da je njegova vas deležna nečesa vznemirljivega, posebnega, osvežujočega in nevsakdanjega – seveda nikakor ne želim reči, da ljudje iz drugih krajev niso zaželeni in da cilj ni tudi vedno večje število ljudi. In uspelo je. Na obrazih sem lahko videl le nasmehe. Še posebej dragoceni so tisti na obrazih otrok ter tistih v poznih letih.

Preberi več

Er ist wieder da

Leto 2014, v grmovju sredi nekega Berlinskega blokovskega naselja, pa se ves zmeden ter omotičen, znajde sam Adolf Hitler – Ne dvomim, da ste natančno lokacijo njegove ponovne pojave, ugotovili že zdaj, pred ogledom filma, takoj, ko ste prebrali prvi del tega stavka. Sprva se čudi, kje za vraga so bojna letala, puške in bombe, SS in še kaj. Saj je še nekaj trenutkov nazaj bila Nemčija poplavljena z zavezniškimi silami. Kmalu spozna, da je Poljska zasedla dobršen del Nemčije. Zmeden postopa po modernem Berlinu in ljudje ga gledajo kot zmešanega vaškega posebneža, če že ne izprijenega uličnega komedijanta s slabim okusom za humor.

Kmalu se v njegovi družbi znajde TV producent, ki je v konkretni karierni krizi in nujno potrebuje dober projekt. V Hitlerju vidi izjemnega igralca in komika. Skupaj potujeta po Nemčiji, Hitler pa si počasi tlakuje pot do vrha ter sprašuje preproste ljudi o njihovih tegobah s sedanjo Nemčijo, se z njimi strinja in obljublja, da bo vse spremenil. Precej je komično delov, kot recimo kako se Hitler spoznava z moderno tehnologijo, internetom itd. Nekaj so celo vključevali parodijo na film Der Untergang – film o kapitulaciji Nemčije in zadnjih urah Hitlerja. Več zaradi morebitnega spojlanja ne bom pisal. Rekel bom samo, da gre za odličen Nemški film. O samih igralcih in Nemškem filmu ne bom pametoval, ker jih ne gledam prav pogosto niti jih nisem veliko videl.

Preberi več

Nikoli se nisem imel ravno za oboževalca javnih bazenov in term. Ne ustreza mi močno klorirana voda in gnetenje v skupni kadi, katero delim s poljubnim številom ljudi. Takšnih in drugačnih. To pa nikakor ne pomeni, da jih občasno tudi ne obiskujem. Še posebej pozimi, takrat se kar dostikrat skočiva namočiti do Laškega. Thermano sem kar dobro sprejel, kljub močno klorirani vodi zaradi katere te še pol ure po obisku pečejo sinusi. Všeč mi je, ker precej dobro skrbijo za red in čistočo, pa tudi, ker je modernejše. Niso mi všeč stari, iz socializma strašujoči kompleksi iz surovega betona in nagnusnih ploščic, pozabljeni v času. Najraje pa se seveda poslužujeva kar kopališč, ki jih nudi mati narava. Morje, jezera in reke. Tam imam občutek, da je vse čistejše, da diha.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.