Dobrih ducat let nazaj so na klopeh Žalskega parka posedali močno shujšani čudaki, ki so se radi zbirali v skupine. Nekateri starejši, drugi sveže mladi. Nekateri močno živčni, skoraj v paranoji, drugi kot v komi. Na obrobju parka pa je stala hiška, ki se ji je reklo Želva. Tam se je do neke mere poskrbelo za njih. Na vlaku so bili po navadi glasni in zanje pravila niso vejala, še več, tudi plačevali niso. So te pa zelo radi žicali za kakšen evro, ki so ga potrebovali prav za to, vlak ali avtobus. Ironija a ne? Včasih so kakšnemu nedolžnemu, prestrašenemu otroku vzeli tudi kakšen mobilni telefon. Kondić, kot smo rekli nekdaj sprevodniku, se konec koncev, nanje sploh ni oziral, ni se mu zdelo vredno skozi vse morebitne zaplete. O njih so krožile neštete zgodbe, nekatere prav neverjetne, filmske. Nekoč mi je svoje zgodbe pripovedoval eden izmed rehabilitiranih, neverjetno, res neverjetno. Ampak vedno si jih našel v Žalskem parku. Prihajali so iz vseh strani Slovenije. Žalec je postajal nekakšno zatočišče zanje. Igle so ležale povsod. Drevesa pri vrtcu v Žalcu so dobila povsem nove definicije, če govorimo o iglavcih. To je bila generacija narkomanov, horserjev. Ti so bili – in verjetno so še – subkultura zase, skoraj del pop kulture.
