Če bi moral Toskano opisati z nekaj ključnimi besedami, bi to izgledalo nekako takole: odlično vino in hrana, suho meso, dih jemajoča pokrajina, turisti, pšenica, zeleno, rdeča opeka, harmonika, bogata zgodovina, ponos, kamnite hiše, pecorino, parmezan, olivno olje, kolesarji, romantika, draga nafta, komplicirane bencinske črpalke, Fiat in še in še. Ideja o obisku Toskane je bila v glavi že kar precej časa. Kot ljubitelj fotografije in narave je skoraj nemogoče, da se nebi srečal z neverjetno lepimi prizori pokrajine, ki jih ljudje delijo na internetu. Toskana ima zares prelepo pokrajno in izjemno pestro in zanimivo zgodovino. Male vasice in mesteca so že prav kičasto romantična in so kot nalašč za neumorne romantike. Stara antična gradnja, rdeča opeka, ozke ulice, bari in vonj po hrani. Vsak ljubitelj narave in lepih pokrajin pa bo prav tako prišel na svoj račun. Sprva sem imel namen izlet organizirati tako, da bi prehodila čimveč v tednu dni. Namen je bil spati vsak dan v drugem kraju. Z začetkom v Firencah. Potem pa sem to idejo malce opustil. Najprej iz razloga, ker v tako kratkem času ne moreš videti vsega in potem zaradi težav pri rezerviranju prenočišč. Tako mi je najbolj dišala osrednja Toskana. Tukaj bi naj tudi bilo narejenih večina teh super lepih, kičastih fotografij.  Ko se mi ni dalo več drkati Airbnb-ja, sem hitro pregledal še Booking. In glej, naletel sem na jack pot.

Za ceno 230 eur sva dobila naravnost čaroben apartma, nekje 10 kilometrov oddaljen od mesta Siena. Apartma je v celoti v pravem toskanskem slogu, torej kamniti zidovi, opečnata streha, les … Tudi notranjost je bila v slogu s Toskano. In povrh vsega še bazen. Kaj je lepšega kot da se po celodnevnem preganjanju okoli namočiš še v osvežujoč bazen. Hrano sva si kuhala večinoma sama, seveda pa nisva pozabila tudi poskusiti toskanske kulinarike. Testenine, suho meso in klobase, vrsto odličnih sirov, pokušine različnih vin itd. Vino Chianti sem imel že od nekdaj rad, tukaj pa sem ga lahko doživel v polni meri, saj je zadeva lokalna. Liter dobrega naju je pričakal že na mizi ob prihodu v apartma, seveda ob steklenički domačega olivnega olja in steklenički lokalnega žganja.

Odločila sva se, da štartava z nedeljo. Prvi dan je bil plan najprej najti apartma, saj je bil ta na hribovitem območju, odmakjen od mesta. Po nekaj težavah – prekleti Garmin – sva ga končno našla. Ker sva imela časa še precej, sva prvi dan več ali manj obiskala samo Sieno. Čudovito mesto. Tu sva si privoščila degustacijo lokalnih sirov in mesnin ter seveda chiantija, pa sladoled, katerega sva delila z golobi. Tako lepo se kulinarično razvajati nekje v zakotni, starinski ulici sredi Siene je zelo romantično. Ampak seveda romantiko hitro pokvarijo horde turistov s svojimi selfie palicami. Vsi imajo selfie palice. :)
Kot ljubitelj fotografije sem seveda komaj čakal, da vidim te nadnaravno lepe pokrajine, ki so se bohotile na različnih fotografijah. Do te točke še nisem videl ničesar takšnega. Moram priznati, da sem v sebi bil že skoraj malce razočaran. Pokrajina tukaj je bila na las podobna naši doma.

Drugi dan sva imela namen prevoziti pot po cestah Chiantija. Variant je seveda ogromno. Kmalu so se pričeli prikazovati neskončni vinogradi. Zares lepi prizori. Ampak takšne lahko vidimo tudi pri nas. Ustavila sva se na gradu Brolio, ki je bil na poti. Brolio je znan po svojem odličnem vinu. Častili so naju z pokušino in takoj sem si izbral steklenico odličnega Chiantija. V majhni lokalni trgovinici pa sva dobila še sveže testenine pici (zelo dobre testenine), panceto in pa seveda sveži parmezan in pecorino. Kot ljubitelj sira sem moral najprej testirati oba sira in bila sta odlična. Pot naju je vodila še do Radda in Chianti, skočila pa sva še do čudovitega San Gimmignano, si zopet privoščila sladoled in se izgubila v uličicah. Vsa utrujena od dneva, sva se potrudila, da sva zavila še do Volterre.
Zvečer sva si skuhala testenine carbonara in poleg zvrnila steklenico chiantija. Potem pa še malce v bazen. Raj na zemlji. Še vedno pa sem bil malce razočaran nad pokrajino. Nisva še videla tiste pravljice, ki so jo ljudje opisovali po raznih forumih. Vse upe sem dal na naslednji dan. Vreme pa nama je bilo še vedno super naklonjeno.

Da morda nekomu olajšam iskanje. Če želite zares magične prizore pokrajine, filmske scene, potem se opdravite v ruralne dele Toskane. V območje Val d’Orcie. Ko sva prispela v to območje so me na enkrat v glavo zadeli prizori, ki sem jih srečeval na kičastih fotografijah. Neskončna polja zelene pšenice, košene trave, detelje … Fotoaparat sem prestavil v višjo prestavo in se z avtom ustavljal vsake pol kilometra. S časom verjamem, da sem Nuši s tem že najedal. Seveda pa je pogoj, da se ne vozite le po glavni cesti, ampak zavijete tudi na kakšne makadamske ceste in ozke cestice, ki vodijo po hribovju. Največ sva raziskovala po območjih Pienze, San Quirco d’Orcia, Montalcino, Monticchiello, d’Orcia Castiglione … pač največ na območju Val d’Orcie. Obiskala sva vsa hribovita mesteca kot je Pienza, San Gimignano, Volterra, Radda di Chianti itd. Zares čudovita mesta za pogledat. Seveda pa ogromno turistov. Za izjemne naravne lepote bi omenil še eno pot. Pot iz mesta Asiago proti Sieni. Tukaj se odpirajo prizori, ki te resnično zadanejo. Ob cestah so redni odcepi, da se lahko ustavite in fotografirate.

Na ta ruralna območja se potem po dveh dneh raziskovanja nisva več vračala, ker je Nuša imela težave z alergijo na cvetni prah. Ni ji bilo prijetno tako kot meni. Torej, Toskana je definitivno kraj, ki ga morate vsaj enkrat v življenju obiskati. Ogromno ljudi prihaja sem iz Amerike, Kanade, torej je nam, ki smo nekje 6 ur vožnje stran, a must. Kraj sam, ljudje, hrana, vino, nič vas ne bo pustilo ravnodušne. Sam sem prvič šel na kmečki turizem in moram priznati, da mi je zelo ustrezalo. Je lepa alternativa vedno ponavljujočim dopustom na morju. Naredila sva približno 2300 kilometrov in nekje 1000 fotografij. Odločil sem se, da tukaj z njimi ne bom pretiraval in sem jih dal le kar se da malo.

Še se vrneva! Upam da tokrat v kolesarski obliki saj je ta dežela res raj za kolesarje. Seveda pa je potrebno obiskati še tudi Firence. Želel sem jih v tem izletu ampak imam občutek, da Firence potrebujejo same po sebi kakšna dva do tri dni. Morda naslednjič.

In pa seveda še nekaj fotografij.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja