Šlamparija v Hudičevem grabnu

2.november.2016 | Igor

V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.

Ko sva pešačila, ter se sproti čudila kako zanič pravzaprav sva kondicijsko, sem se ustavljal in fotografiral. Ni skrivnost, da je na takšen izlet z nekom, ki rad fotografira kar naporno, saj se veliko ustavlja. Včasih na kakšni točki vztrajam tudi pet minut in več.  Ljudi sčasoma postanejo nemirni in jim pričneš iti na živce. Pa saj je razumljivo. Davor pa se je ponovno izkazal za enega najbolj mirnih, flegmatičnih in tolerantnih osebkov kar jih poznam. Kljub mojim številnim asian squatom in čakanju, ni kazal nobene nejevolje ali znakov, da mu grem na živce. Priznam, v obratni smeri bi zgodba verjetno bila drugačna. Je pa res, da je obema pasal tudi vmesni počitek – čeprav tega ne bova priznala.

Nisem se pretirano obremenjeval s slikami samimi in sem pač užival. Že nekaj časa pa je sedaj na mojem aparatu zvesti spremljevalec objektiv Nikon 35mm 1,8 G. Ne dam ga več dol. Optična kvaliteta te leče je zares fenomenalna. Še bolj pa je fenomenalna cena, saj si jo lahko vsakdo privošči. Ta goriščna razdalja mi ustreza praktično v vseh situacijah in se je večkrat izkazala super tudi za naravo, kljub precej ožjemu kotu. Všeč pa mi je tudi, ker je leča fiksna in ni nobenega zooma. Če si zamisliš nek kader, ga dosežeš le tako, da se fizično postaviš tako blizu ali daleč, da dosežeš želeno. Prisili te v več dela in več raziskovanja. Na DX senzorju je torej goriščna razdalja 52mm, če se ne motim, torej je objektiv odličen tudi za kakšen portret. Še posebej pri f2.8 se obnese fantastično in naredi čudovito mehko ozadje in lep bokeh. Sem pa sedaj v fazi nakupa še fiksne 50mm 1.8 leče. Ta bo popolna za portrete. In ker v moje življenje prihaja velika revolucija, ga bom potreboval. O tem kdaj drugič :).

Ko sem prišel domov, sem komaj čakal, da fotografije naložim na računalnik in jih obdelam. V obdelavi zares uživam. Ko sem jih uvozil v Lightroom pa sem ugotovil, da nekaj ne bo ok. Med tem, ko sem na poti, na aparatu drkal ta in oni gumb, mi je nekako iz RAW uspelo kvaliteto prestaviti na basic. Sicer je polna resolucija, je pa v basic načinu kompresija brutalna in je dosti tudi izgubljenega. Ker pa ni bil format raw, sem izgubil ogromno podatkov. Sicer mi nebi bilo mar, ampak naredil sem eno fotografijo, ki mi je bila zares všeč. Med potjo čez Hudičev graben so se prikazale čudovite drevesne gobe, ki so tam tako lepo kompozicijsko ležale. Malo pa je bilo tudi igre z white balance, kar je dodalo še prelep odtenek modre.

Ker sem sedaj imel fotografije primerljive velikosti in kompresije tistim iz telefona, sem klel kar nekaj časa. Veš, to je isti občutek kot tisto, ko kupiš nekaj kar si si dolgo časa želel; kupiš, potem pa doma opaziš, da ima ta stvar neko napako in ne deluje kot bi morala. Tisti trenutek želiš zamenjavo. No, peklo me je tako, da sem se drugo jutro sam vrnil nazaj in ponovno fotografiral isto stvar, tokrat pravilno. S seboj pa sem imel še stativ in sem lahko slikal tudi pri f13 in sem dobil precej več globine. Tega s prosto roko seveda nikakor nebi mogel izvesti. Torej, dobro, da se mi je prejšnji dan to zgodilo. Verjamem pa tudi, da se mi ista stvar ne bo več naredila in bom super pazljiv.

Hudičev grabn

Me pa vedno znova preseneča neotesanost, zaostalost določenih idiotov. V tem primeru osebe, ki ji je uspelo na poti skozi Hudičev grabn, pustiti tole smet, ki je na sliki spodaj. Ni mi jasno, kako je nekomu to pravzaprav sploh uspelo. Spraviti staro avtomobilsko gumo v ta čudovit košček Celja, in jo fuknit tja nekam k potoku, med vejevje. In to na lokaciji, ki je precej težko prehodna – celo do te mere, da so za prehod potrebni klini, ki so navrtani v skalo. Seveda pa sranje delajo tudi ostali imbecili, ki nimajo moči, da bi svoje smeti bili zmožni prinesti tudi v dolino in jih raje puščajo po planinskih poteh. Stavim, da so v resnici doma zelo pikolovski kar se tiče čistoče in urejenosti njihove dnevne sobe. Nekaj smeti sva seveda znosila v dolino.

000_4398

Objavljeno v sreda, november 2nd, 2016 ob 09:00

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.