Ne vem, če se že omenil, letos sem se s vso silo vrnil nazaj na gorsko kolesarjenje. Še več, skoraj bolj zagnano kot kadarkoli prej. Tudi kar se tiče pripravljenosti se zdi, da sem v super formi. Tako za vzpone, kot za spuste. Glede slednjih bi človek morda dobil občutek, da blefiram, ko pridem nekaj odstavkov naprej. Čemšeniška planina je tisti mogočen hrib, ki smo ga večkrat opazoval izpred službenega dvorišča. S svojimi 1120 metri deluje precej mogočno med ostalim nižjim hribovjem. Sicer je možnih več poti, izbrali smo tisto iz Trojan.

Tokrat smo se zbrali jaz, Tomaž in Davor. Nihče še ni bil na Čemšeniški. Startali smo relativno zgodaj zjutraj, okoli sedme smo se dobili. V Trojanah smo s kolesi krenili v smeri Izlak. Cesta poteka precejšen del po asfaltu.

Nato pa zavijemo za Šentgotard. Sprva se je pot zdela smešno lahka saj ni bila ne strma, ne zahtevna. Kmalu pa smo prišli na prijeten kolovoz, ki je potekal velik del v senci in s prijetnim, majhnim naklonom. Nato pa se je pot zožila v pravo planinsko pot. Tabla nas je usmerila desno proti Čemšeniku – prišli smo iz nasprotne smeri.

Sicer nekoliko zahtevna pot z precej razgibanim terenom in na momente kar lepo strmino, je predvsem potekala v senci, kar je bilo super. Dan je bil res lep, narejen za kolesarjenje. Kmalu smo prispeli do lepe razgledne točke kjer smo se malo ustavili. Naprej se je dalo peljati, delno pa je bilo potrebno tudi nositi.

Ko smo mislili, da smo že na vrhu smo morali zaviti še na neko pot, ki je peljala do nečesa kar ne vemo, če je vrh. Tam je le hiška in kup kamenja zloženega v piramido. Slikica in nato dalje, spust proti koči na Čemšeniku.

Koča je super. Zunaj je neki možakar napol meditiral, s harmoniko v rokah na katero pa ni igral le klasičnih govejih viž, ampak je znal še marsikaj drugega. Predvsem sproščenega. Ob radlerju in štrudlu, ter ob zvokih harmonike smo uživali. Sigurno bi bilo lepo kdaj priti še peš. Mogoče kar iz Krvavice. Potem pa smo se pripravili za spust. Ker imam super sodelavce, so me za rojstni dan presenetili s precej zajetnim bonom za Factorystore kjer sem si lahko nabral kar nekaj opreme. Med ostalim tudi ščitnike in novo čelado.

Še dobro … Iz koče smo se spustili po planinski poti, umirjeno in kmalu za tem je mene zmanjkalo. Prebudil sem se nekje 150 metrov nižje, v “prepadu” med visoko travo in drevesi, brez orientacije, brez prave ideje kaj za kurac se je pravkar zgodilo. V veliki omotici sem se ozrl proti cesti, ki je nisem videl, videl pa sem paničnega Tomaža in Davorja, ki sta prišla do mene. Izgledalo je slabo. Verjetno sta pričakovala tudi najslabše. Davor mi je kazal prste in jaz sem jih videl in našteval pravilno, dobro :). Potem pa v omotici gor, po takšni strmini, da bi grizel kolena. Prišli smo do kolesa, ki je zagledal kot, da ni bilo nič. Le balanca je bila zavita v obratno smer. Kako se je to zgodilo, mi še danes ni jasno. Pot je bila dejansko lepa, nič zahtevna. Vozil sem bistveno bolj zahtevne poti. Ena od teorij, ki jih imam je, da ker sem imel nekoliko preveč napumpane gume, me je od korenine odbilo na levo, kjer pa mi je balanco zagrabilo in obrnilo, nato pa sem čez krmilo letel v grapo in z udarcem v glavo omedlel. Potem me je premetavalo po bregu. Verjetno ne bom nikoli vedel točno. Kar je glavno, pa tudi skoraj čudež je to, da sem jo odnesel “samo” s pretresom možganov, precej praskami in kasneje celotnim telesom v bolečinah. Ni bilo enega zloma! Od tam Trojan sem torej pot nadaljeval na urgenco v Celje. Nova čelada in ščitniki so sigurno kar precej vplivali na izid padca. je oboje kar precej vplivalo na izid Padel sem na levo stran – spodnja slika.

Ne bom jamral in govoril, da ne bom več vozil, lagal bi. Kolesarjenje ljubim že precej let in je del mene, torej se mu nikakor ne nameravam odreči. Ljubim naravo, ljubim hribe in gozd, pa tudi kolo. V desetih letih je bila to prva konkretna nesreča kar je po neki strani kar uspeh. Če se s tem športom ukvarjaš, ne moreš pričakovati, da se nikoli ne bo zgodilo nič. V zakup moraš vzeti, da morda bodo posledice. Če še toliko paziš, se lahko kaj zgodi. Bom pa sigurno miroval nekaj časa, da se glava sestavi nazaj kot je treba. Pa tudi z večjo mero previdnosti v prihodnje. Mi je zdaj malo hudo, ko je tako lepo vreme pa ne smem voziti. Seveda pa sem v istem mahu neizmerno hvaležen, da se je izšlo kot se je, brez večjih posledic. 

Na Čemšeniško se še vrnem, lep izlet je. Tokrat po poti gor kjer smo šli zdaj, nazaj pa preko Mrzlice na Šmohor. To bo celodnevni in kar zahteven izlet, ki pa bo sigurno čudovit in epski. Kakšni pa so bili spusti, no, o tem tokrat nimam kaj veliko povedati, ne vem :).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja