V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Slab streljaj stran se nahaja Dom v Kamniški Bistrici, kjer se lahko spije hladno pivo in poje čudovita gobova juha. Okolica pa je tudi zelo atraktivna. Definitivno zelo dobra izbira za kakšen sproščen nedeljski izlet.

Poti, ki vodijo na Kamniško Sedlo je več, ni pa jih toliko kot jih pelje na večino drugih vrhov. Hitra – in menda precej atraktivna – je tista, ki pelje iz Logarske doline, z izhodiščem pri slapu Rinka. Najdaljša pa je ta, ki sva se je tokrat lotila z Jano – z izhodiščem pri domu v Kamniški Bistrici. Sprva sem tuhtal, da bi šla po prvi, a je menda lahko riskantna  v primeru slabega vremena kar izpostavljena ter na spolzkih skalah ob dežju tudi precej nevarna. Vremenska napoved je bila sicer zelo obetavna, vseeno pa je bilo napovedanih nekaj možnosti dežja, torej sva raje izbrala slednjo – iz Kamniške Bistrice.

Ko sva prispela, se je nad gorami zbirala oblačnost, vseeno pa se je nebo kmalu odprlo in nastal je lep, sončen dan. Ta pot je dobra izbira tudi za vroče dni, ker večinoma poteka v senci, po lepih gozdnih poteh kjer je bistveno bolj sveže, idilična bukova drevesa pa ščitijo pred žgočim soncem.

Po nekaj začetne, relativno hude strmine, se pot kmalu nekoliko zravna. Steze so zelo lepo urejene in dobro označene. Vzorno je markirano. Tudi na smeti skoraj nisem naletel. Na momente sem si močno zaželel, da bi imel poleg bicikel, določeni odseki so sanjski za XC kolesarjenje.

Kot sem omenil, dobršen del poti poteka po gozdnih poteh, v senci. Ko sva prispela do pastirske koče, naju je do vrha čakalo še 400 višinskih metrov. Razvajanje v gozdni senci se tukaj konča. Nadaljuje se odprt, izpostavljen del poti, ki pa ni naporen.

Ob pomanjkanju kondicije, in v kombinaciji z močnim pripekanjem sonca, verjamem, da je lahko od tod naprej tudi prekleto duhomorno – vseeno pa dvomim, da bolj tečno kot pot na Grintovec. Če je sončno, se je seveda zelo pametno namazati z dobro sončno kremo. Še posebej kadar prijetno pihlja, v istem mahu pa močno kuri, takrat človek nima občutka, da ga cvre. Koliko močnejše je sonce v gorah sem se že nekajkrat zgrda naučil – a očitno se nikoli zares nisem.

Po nekaj poziranjih za slike in nekaj požirkih vode, se je kmalu prikazalo nekaj kar bi lahko bil vrh. Tabla na začetku poti pravi, da bomo do vrha potrebovali približno tri ure in petinštirideset minut. Midva sva potrebovala nekje tri ure. V ta čas spadajo številni postanki: ko sem tečnaril s fotoaparatom, ko sva pozirala za kakšno sliko, čvekala s kakšnim planincem, počivajoče v senci jedla sendviče, ali pa sva preprosto malo počivala. Sigurno pa je bil tempo takšen, da sva v izletu uživala in ne umirala. Dve uri in pol bi bil kar realen čas, če bi izključil zgoraj naštete postanke.

Koča je odlično urejena, z dobro ponudbo, tudi na kitaro lahko zabrenkate. Prenočišča so menda nadstandardna v kategoriji planinskih koč, ker so le-to pred nekaj leti temeljito obnovili. Množica ljudi na vrhu pa priča o tem, da je Kamniško Sedlo zelo obiskana destinacija. Okolica in razgledi na vrhu mislim, da bodo vsakega navdušili.

Tole je tisti legendarni razgled, ki me je prvič privabil na Kamniško Sedlo. Nekoliko kičasta fotografija, ki jo naredi vsak, ki hodi tod okoli. Kakorkoli že, čudovito je. Levo, globoko spodaj se nahaja Logarska dolina. Slap Rinka se dobro vidi. Tistemu, ki ga je strah višine, poglede skozi greben odsvetujem. Prepadi so spektakularni, razgledi pa tudi.

Skoraj vedno, ko grem v hribe naletim na kakšnega možakarja, ki ostro, s prstom kazujoč, zre v daljavo ter našteva vse kar vidi. Ve tudi imena najmanjših in najbolj skritih in zakotnih hribov. No, jaz priznam, v večini ne poznam imena skoraj nobene gore ali hriba v katerega gledam, razen tistega na katerem takrat stojim. Sem pa vedno znova fasciniran in navdušen.

Pogled na Brano. Nanjo se povzpnem kdaj drugič, ko bom hodil tod okoli.

Kamniško Savinjske alpe. Vedno, ko se vrnem iz takšnih destinacij, obžalujem, da preveč časa gledam skozi objektiv, namesto da bi več užival v samem razgledu. Na tale travnik recimo, sem se ponovno pozabil uleči, gledati v daljavo, poslušati veter, ter razmišljati o ničemer.

Priporočam izlet na Kamniško Sedlo. Precej atraktivna in prijetna pot, ki pa ne zahteva vrhunske kondicijske pripravljenosti – seveda pa je vseeno nekaj zahteva. Na poti sva srečala kar nekaj gorskih tekačev. Ker je pot lepo urejena, dobršen del pa je v senci, je verjetno super za gorski tek. Nekoliko nadnaravno se je zdelo, ko je mimo naju, s presenetljivim tempom, letel kerlc, ki ni dajal praktično nobenih znakov utrujenosti ali zadihanosti. Naslednjič grem iz  smeri Okrešlja in se vrnem v Kamniško Bistrico. Pa tudi na Brano bo treba.