Ta “izlet”, ki bi moral biti predvsem sproščen pohod, da se človek nadiha svežega zraka, je bil vse prej kot to. Upam trditi, da celo eden mojih najbolj zajebanih pohodov nasploh. O tem kasneje.

Verjetno sem že omenil, da je ravno Uršlja gora tista, ki me je navdušila nad hribolazenjem. Davno je tega, ko sem bil še srednješolski mulo in so nas trpinčili in gnali gor. Ampak tarkrat mi je prirastlo k srcu. Od takrat sem se je lotil večkrat, tudi s kolesom. Ni zahtevna in ravno prav lepa ter razgibana za nekoliko lažji nedeljski pohod v dobri družbi. Tudi s kolesom je precej zmerna. Razen zadnja slaba dva kilometra. Bila je napovedana lepa, deloma sončna nedelja in ker že nekaj časa nisem hribolazil, kot nalašč za pričetek sezone. S svojimi 1699 metri pa je tudi dovolj visoko, da imaš malo tistega občutka gorá. Kot vedno, tudi tokrat idejo glede hribov delim z Davorjem, ki skoraj nikoli ne odkloni. Presenetljivo visoke so bile tudi temperature, celo na vrhu. Tokrat pa sem jo obiskal tudi prvič, ko je del poti bil še kar dobro v snegu.

Iz katere smeri smo šli takrat, v srednji šoli, mi verjetno ne bo nikoli jasno. Tokrat je bila izbrana smer  Poštarski dom pod Plešivcem -> Uršlja gora (čez Kozarnico) – ja, kopirano direktno iz hribi.net. Lahka označena pot, nekje dve uri in pol hoje po občasno malo bolj strmem terenu. Do Poštarskega doma je cesta lepo urejena.

Ko krenemo po kolovozu navzgor, nas tabla usmeri na pot (čez Kozarnico). Na tej strani je bilo lepo sončno, brez megle. Ti Koroški gozdovi pa so čudoviti tudi januarja, ko je več ali manj vse bolj pusto. S fotoaparatom tokrat niti nisem izgubljal preveč časa.

Po nekaj hoje, se je pričel kazati tudi sneg, sprva samo zaplata tu in tam, kmalu pa je postal stalnica. Ne dolgo nazaj ga je moralo biti veliko, tokrat pa ga je bilo ravno toliko, da mi še ni bil nadležen. Nikoli nisem rad gazil po snegu, vsaj dalj časa ne.

Pa tudi kakšen lep razgled se že kmalu odpre.

Pot poteka deloma po cesti, deloma po gozdu. V kolikor je komu ljubše samo po cesti, lahko tudi tako. Nekje na pol poti je tudi izvir kjer še nihče ni ukradel skodelice in se lahko napojimo. Takšen idiličen izvirčič bi lahko bil nekje na Šajerskem – iz Gospodarja prstanov. Prepričan sem, da Frodo nebi šel mimo brez požirka.

Ko skozi gozd prečkamo kar pestro strmino, pridemo do nekoliko bolj ravnega dela, ki me je v tem letnem času ponovno spominjal na nekaj iz preteklosti. Tokrat na igro Medal of Honor hehe. Vsak, ki je igral bo mogoče znal primerjati s spodnjo fotografijo (ja, malo sem zabluzil).

Tukaj sva se ustavila in ko je Davor iz torbe potegnil dva sendviča – spet primerjava, spominjala sta na tiste iz serije Komisar Rex – se kljub temu, da nisem bil lačen, sendviča nisem branil. Ob vsem kompliciranju človek spozna, da je največja lepota v čisto preprostih stvareh; to je lahko čisto navadna kajzerica z nekaj rezinami Polike, popolno minimalistično, ampak prekleto zadovoljivo. Še posebej po nekaj napora. Gozdovi tukaj so naravnost čudoviti, sneg vse skupaj samo še dodatno začini in naredi mistično. Od tod dalje pa ni več daleč do vrha. Kmalu se bo prikazala znamenita cerkev sv. Uršule. In pazi to! Ta cerkev je z 1678 metri nadmorske višine najvišje ležeča cerkev v Sloveniji. Še več; če gre zaupati Wikipediji, potem je morda celo ena najvišje ležečih cerkva v Srednji Evropi!

Na vrhu je bilo megleno kot svinja, a je veter na trenutke megle tudi razpihal. Doma na Uršlji gori se je komaj kaj videlo.

Malo pod uradnim vrhom sem zagledal super kompozicijo za fotografijo. Vse okoli megla, malo nad lepo krivuljo pa se je odpirala jasnina, ki je gledala proti Avstriji in njenim goram (vsaj mislim, da je bilo proti Avstriji). In seveda Murphyjev zakon. Takoj, ko sem postavil stativ, nastavil aparat in vse potrebno, se je vse popolnoma zaprlo in se kljub čakanju ni hotelo več odpreti. Po kakšnih desetih minutah sem iz spoštovanja do prijatelja obupal in krenila sva do vrha. Ko sva se vračala nazaj je bilo v daljavi videti, da se je spet odprlo. Ko sem postavil aparat in vse potrebno, se je zaprlo. »Kurc gleda!«, ne bo me tale oblak zdaj zajebaval, in sva šla v kočo.

Pogled iz vrha je bil še kar odprt.

V koči sva spila šnopc, čaj, in – hvala Bogu! – pojedla odlično enolončnico. Imel sem idejo, da bi šel nazaj proti vrhu, če bi se slučajno že odprlo, da bi slikal, ampak ker me je narava že dvakrat na suho nategnila, sem misel opustil.

Ta zapis sem začel z dejstvom, da je bil to eden najtežjih pohodov. Da objasnim. Pot nazaj je bila tako samoumevna, da sva se začvekala in nehote ignorirala table, ki vodijo nazaj dol. Tako, kot da hodiva tod okoli vsaj trikrat na teden. Potem na enkrat Davor omeni, da je nekaj čudno. Jep, res je čudno. Zajebala sva kar precej višje v hribu, ampak nima veze. Na plan potegne telefon in na Google Maps hitro najdeva alternativo. Tamle čez gozdno pot in malo čez gošo, potem se pa pot združi s pravo potjo. To je sicer vse res, ampak nisva pa vedela, da je brutalno vetrovje, ki je nekaj tednov prej lomilo, presenetljivo groteskno pohabilo gozd. Pot je ponekod zaradi nametanega drevja in vejevja, bila popolnoma neprehodna. Malo pod smrekami, malo nad njimi, malo okoli njih v buralen klanec. Kmalu pa sva bila predaleč, da bi se splačalo nazaj.

Tako sva se zajebavala dobro uro in, ko sem pogledal na uro sva naredila natančno 800 metrov. Popizdim. Ura je bila okoli štirih popoldan in začelo se je močno mračiti, vidljivost pa posledično padati. Na enkrat sva se znašla sredi gozda, brez ceste, brez markacij, brez smerokazov, sredi totalnega kaosa neprehodno nametanega drevja. O tem kako zelo utrujajoča je bila takšna pot raje ne govorim.

Plezanje, plazenje, hitenje v nore strmine. In, ker nisva imela namen priti zvečer, brez luči. Kmalu je postala skoraj tema in vidljivost je nevarno padla. Prečkanje in plezanje skozi polomljeno drevje je postalo jebeno nevarno. Cesta je izginila, pot tudi. Verjela sva pametnemu telefonu – ki je res pameten! – in nekoliko improvizirala ter nadaljevala pot po svoje. Po konkretnih naporih pa sva končno zagledala nekaj kar so bile človeške stopinje. Sledila sva in zagledala cesto. Po dooooolgem sprehodu pa sva v daljavi zagledala še luč, ki je bila Poštarski dom. Vsa pot naju je kar konkretno ubila in pivo je bila edina prava izbira. Ni prijeten občutek, se takole izgubiti zvečer v gozdu. :) Nekaj kar bi moralo trajati nekje štiri ure, se je zavleklo v cel dan.

Ampak jebi ga, konec koncev je bilo fajn. Prekleto dobro pa sem imel priložnost stestirati nove pohodniške čevlje, ki so se obnesli z odliko. Po vsem tem sranju sem imel noge suhe in cele. Zaradi svoje lahkosti in izredno kvalitetne izdelave, pa so mi prihranili tudi nekaj energije ter prizanesli z žulji. Na pohod sem jih vzel praktično iz škatle, nič uhojene. Brez vsakih težav. Po tem, ko so mi konec lanske sezone na Kredarici zatajili stari dobri Alpinini čevlji in sem s crknjenim podplatom pešačil iz Kredarice do Pokljuke, sem sklenil, da na pohodniških čevljih ne gre šparati. Pa še kako prekleto to drži.

Uršljo goro toplo priporočam, ampak pazljivo, nekatere smeri so popolnoma neprehodne in se hitro znajdeš v težavah.

2 thoughts on “Nedeljska Uršlja gora in čista jeba

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja