Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Med vožnjo, ki je bila na momente nekoliko nenavadna za osebni avtomobil, in bi bil terenec bolj na mestu, smo šli mimo teh zelo zanimivih kamnin nenavadnih, zaobljenih oblik. Po cesti se je vlekel zelo fin prah,

ki je poskrbel za ustrezno zatemnitev stekel. Navsezadnje se je pričelo dvigati sonce. Alfe se sicer drži slab sloves kar se tiče zanesljivosti, a tokrat je svoje delo opravila odlično. :)

Štartali smo tukaj

in se kmalu oglasili pri Matjažu, ki še vedno deluje precej zaspano in utrujeno. Brada pa mu raste smešno počasi, še počasneje kot meni.

Streljaj stran od Matjaževe votline so sledovi nečesa kar je pričalo, da je tukaj nekdaj bilo smučišče. Poleg tega monolita, danes o smučišču ni duha ne sluha.

Kmalu se pričnejo odpirati prvi “resni” razgledi. Če bi bil sam, bi zagotovo vsake dvajset metrov stal in fotografiral v nedogled. Vedno mi je nekoliko neprijetno, če s svojim fotografiranjem zadržujem skupino ljudi, kar pa me po navadi seveda ne ustavi. Sam bi se verjetno domov vrnil pozno zvečer. Sila zanimivo je videti Kamniško-Savinjske Alpe še iz druge perspektive.

Prišli smo do križišča, kjer je na izbiro lažja pot in “zelo zahtevna pot”. Nisem vedel kaj pričakovati od “zelo zahtevna pot”. Kmalu sem izvedel, da to pomeni predvsem razgibanost terena, kline, zajle in kar kislo strmino. Odločili smo za slednjo in sreča, da smo se. Ta pot je izjemno slikovita, razgibana in lepa. Potrebno pa je zbrati nekaj koncentracije in pazljivosti saj je lahko tudi nevarna. Če vas je strah višine, potem raje izberite lažjo varianto, saj ne želite, da vas sredi stene zgrabi panika. Ni pa hudo, in seveda nekoliko pretiravam :). Iz gozdnih stezic se pot kmalu spremeni v strma pobočja ob skalnih stenah.

Ponekod so prepadi kar spektakularni.

Čudoviti razgledi pa nas več ali manj spremljajo celotno pot.

Ponekod je zelo strmo, je pa pot urejena ter utrjena s klini in zajlami.

In na vsakem vrhu, seveda nikakor ni šlo brez obvezne panorame,

ne pa tudi poziranja na pečinah, ki kar kličejo po portretih.

Za december so vremenske razmere presenetljivo dobre. Peca ima 2100 metrov in poleg minimalnih ostankov trdega snega, ni nobenega znaka, ki bi nakazoval, da smo v zimskem času. Malo pod vrhom.

In na vrhu. Temperatura je bila še nad ničlo. Na vrhu ni bilo, poleg dveh starih možakarjev, nobenega. Kmalu pa se je nabralo vsaj ducat ljudi, ki so uživali v razgledu in se nastavljali soncu.

Ko pa smo na dan planili z živežem, so se okrog kmalu nabrali tudi dobro znani gorski domačini – izredno simpatične Planinske kavke. Želel sem jih ujeti v objektiv in pri tem je pomagal Aleš. Ko je v zrak metal male koščke kruha, so kavke skakale vse povprek. Aleš pa ne vem v čem je bolj užival; pogledu na lačne kavke, ali mene kako fanatično stiskam na gumb aparata vsakič, ko v zrak vrže kruh. Ena je super uspela.

Do prvega piva pa je smerokaz pokazal debelo uro hoda. Mislim, da smo bili precej hitrejši – verjetno zaradi želje po pivu. Ustavili smo se pri Domu na Peci. Sonce, narava, pivo in dobra družba. Več si človek ne more želeti.

Čudovit izlet, na čudovit dan. Ne naporen. Sicer bo zame zelo kmalu “vse drugače” – o več prihodnjič – a se bom močno potrudil, da v 2017 obiščem čim več vrhov, ostanem čim bolj aktiven in naredim čim več dobrih fotografij. Peca je čudovita in s Tomažem sva se na vrhu že menila za obisk z biciklom. Nazaj smo šli okoli riti v žep. Iz Črne smo skozi večinoma makadamsko cesto, vozili proti Solčavi. Ni mi še točno jasno zakaj, ampak ok, bilo je super. Vse skupaj smo hodili dobre tri ure, vozili pa smo se tudi nekaj podobnega.

1 thought on “Peca – Kordeževa glava

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja