Triglav

8.september.2017 | Igor

Še v enem prejšnjih zapisov sem trdil, da Triglav letos ponovno ne bo ena od izpolnjenih destinacij. Vsako leto ista zgodba. Moram priznati, da me Triglav napram temu, da je pač najvišji slovenski vrh, ni nikoli ravno posebno zanimal. Še posebej zaradi velike gužve, kot steklo zlizanih in spolzkih skal, nekaterih brezobraznih planincev, ki smetijo in serjejo kar ob poteh, in tako naprej. Roko na srce, Slovenija lahko ponudi ogromno lepših, enako ali bolj atraktivnih, ter manj zgužvanih izletov. Ampak ajde, enkrat je treba. Oni dan, sva ob pivu z Davorjem kar tako, malodane ravnodušno sklenila, da bo naslednji vikend čas, da nehava samo govoriti in enkrat tudi greva. Vremenska napoved je bila super. Malo oblačnosti, v glavnini pa samo sonce in popolne temperature. Dežja ne bo.

Sicer so brutalno zgodnje ure res večinoma najprimernejše, ko je govora o poletnih dneh in slabih dveh urah vožnje do izhodišča, a nikoli nisem bil ravno ljubitelj (pre)zgodnjega vstajanja. Zato sva raje štartala že dan prej, takoj po službi, do Bleda. Svojega Ferinota – šotor za eno osebo – sem nazadnje postavil, ko sem bicikliral po Španiji. Tokrat pa sva dobila na Bledu košček zemlje kamor sva se lahko utaborila. V bife na pivo, na gorilnik testenine s pestom in spat. Štart sva imela planiran nekje… Mah, ko se nama bo dalo! V šotoru je bilo prijetno, kmalu pa se je pričelo dreti prekleto ščene, sprva brez prestanka, nato pa ga je vzpodbujal prekleti cerkveni zvon, ki je nabijal celo noč!!!? Mogoče se motim, ampak mislil sem, da so te zadeve ponoči tiho. Spal sem kakšno dobro uro.

Zjutraj hitra kava in do Pokljuke. Ob cestah je bilo množice avtomobilov z italijanskimi registracijami, ki so gobarili tod okoli. Baje je tukaj gob ogromno. Gozdovi so menda last cerkve, so pa blazno lepi in urejeni kot se za narodni park tudi spodobi. Avto sva pustila na parkirišču pri vojašnici. Pot sva začela okoli devete ure. V hribe večinoma hodim z relativno lahkim nahrbtnikom, tokrat pa sem svojega foto Manffrota napolnil do konca. Brez dslr aparata nisem želel iti. Na tej točki se je Manfrotto traveler izkazal kot odličen popotniški foto nahrbtnik, vreden vsakega centa. Skupna teža je bila nekje deset kilogramov. Voda, fotoaparat in oprema, pasulj, oblačila itd. Skoraj kot bi s seboj nesel Nežo.

Pot iz Pokljuke je sicer označena kot “zelo zahtevna označena pot” vendar je najlažja. Dejansko je precej lep del poti smešno lahek, saj niti ni nekih vzponov, ki bi lahko nabijali pulz. Pot poteka večinoma skozi gozd, ki tudi ščiti pred soncem.

Ko pridemo iz gozda se nekoliko odpre, prikažejo pa se tudi čudoviti razgledi. Sledi vzpon na Tosc, kjer pot postane tudi nekoliko bolj strma. Ob poti vidimo tudi naraven izvir kjer lahko natočimo vodo. Menda je pitna. Sam sem je spil dober liter in sem preživel.

Ko se iz Tosca spustimo, pot naprej poteka večinoma ravninsko, do Vodnikove koče. Na desni strani je skalovje, ki se menda rado kruši, zato je dobro biti pazljiv. Na to nas opozarjajo tudi table.

Prispela sva do Vodnikove koče, ki pa je tudi edina na najini poti do Kredarice. Od tod dalje pot postane zahtevnejša, pa tudi bolj izpostavljena in na odprtem. Ne morem mimo tega, treba je pohvaliti vzorne cekrete na tej koči. Še več, tudi izvir s pitno vodo. Od tu naprej se prične bolj zahtevna pot, ki se na momente tudi precej vzpenja. Spremljajo nas izjemni razgledi na okoliška gorovja. Pred nami pozira Triglav, pod njim se sramežljivo vidi Kredarica. Lepo se kaže tudi koča Planika. Da bi ujel spektakularen pogled na celotno sceno, sem moral narediti panoramo; s 35 mm drugače ne gre. Petintridesetko včasih preklinjaš, na koncu pa po navadi vedno vidiš, da je daleč najbolj vsestranska in kompaktna..

Na ta dan je potekal tudi triatlon jeklenih in ko sva se približevala Vodnikovi koči, so naju kmalu pričeli prvi prehitevati. Brutalno. Triatlon jeklenih pomeni najprej veslanje po Blejskem jezeru, nato kolesarski vzpon na Pokljuko, in nato še tek do Vodnikove koče. Kar živalsko.

Vreme nama je šlo lepo na roko. Cel dan je bilo sonce in morda celo malo prevroče za ta letni čas, na tej višini. Pot se od Vodnikove koče naprej bistveno bolj postavi pokonci, pa tudi sence ni več. Podlaga samo še kamnita in skalnata, ponekod, na težjih delih, pa se pojavijo že tudi prve zajle in klini, nič dramatičnega.

Ko se ti kdaj zazdi, da se vse skupaj prekleto vleče, monotonost hitro razbijejo čudoviti razgledi. Kadar je veliko ljudi, je na momente tudi tečno govoriti “dober dan” vsake dve sekundi. Ko gre mimo skupina ljudi in z vsakim izmenjaš pozdrav je to seveda zelo lepo, ne pa tudi rahlo smešno. Študiram, da bi si  dal narediti majico “dober dan”.

Sence več ni, so pa kupi in kupi kamenja :)

Po nekje petih urah in pol, sva zagledala Kredarico, še ura do vrha Triglava. Ura, če ne bo množic ljudi. Kredarica je precej večja kot sem si jo predstavljal. Spet, spoštovanje oskrbnikom, ki se lotijo čiščenja tukajšnjih cekretov. Vsa čast. Na momente je smrad okoli sanitarij bil skoraj neznosen.

Triglav se od tam zdi čisto blizu, le manjši vzpon – kar na nek način tudi je. Kmalu so se začeli na vrhu zbirati oblaki, v daljavo pa se je videlo, da se proti vrhu počasi premika ogromno ljudi. Oblačnost se je še povečevala, mrak pa tudi. Ker sem prvič bil tukaj, sem hotel kaj tudi videti. Odločila sva se, da prespiva na Kredarici. Ampak seveda so vsi govorili, da je vse že rezervirano. Na recepciji nama je prijazni gospod rekel, da naju pokliče, če se bo našlo kaj prostega kasneje. Pripravljen sem bil, da bom spal na hodniku, kar se ni zdela slaba ideja, ko sem pomislil, da bom spal z veliko utrujenimi – in v nekaj primerih tudi pijanimi – ljudmi in celo noč poslušal smrčanje. Torej še ena neprespana noč. Čepe za ušesa pa sem pozabil doma. Raje sem na hodniku, na tleh. Okoli sedme ure zvečer naju je poklical in rekel, da ima “fraj” za naju. Ko sva vprašala za čepe, je še dodal, da ne rabiva, ker imama sobo za sebe. Jebeno izjemno! Davor sicer smrči, ampak enega se da obvladati. Recimo ducat smrčečih in smrtno utrujenih, verjetno ne.

Spila sva nekaj piva, pojedla kilo in pol prebranca. Oziroma pol kilograma pasulja in kilogram prebranca. Vse skupaj sva zmešala v eno posodo in naredila: Prepasulj! Po kilogramu in pol fižola, ki ga skonzumirata dva, si lahko predstavljate, da je smrčanje še najmanjši problem. Ampak tako pač je, spala sva kot ubita.

Ker pa je do spanja bilo še kar nekaj časa, je bilo tega več kot dovolj za skakanje okoli in fotografiranje. Sonce je počasi zahajalo in svetloba je postajala odlična. Oblačnost in megla pa sta samo še prispevali k večji dramatičnosti pokrajine. Malo sem bil jezen, ker sem doma pustil tripod stativ, ki bi sedaj prišel krvavo prav, saj so bili časi ekspozicij nižji, z ISO pa nisem želel pretiravati. Pred časom sem celo kupil tripod, ki je idealen v te namene – pohodništva. O njem bom še pisal … Tako sem moral tokrat vse “iz roke”.

Jutro je bilo brez kave, obujeva mokre nogavice in pičiva na Triglav. Skozi okno sobe pa pogled na ovce. Vreme odlično, proti vrhu pa se je že videlo dolge vrste ljudi.

Ko sva pešačila k vznožju Malega triglava pa naju je pričakal prav poseben prizor. Dobra dva metra od naju je stal kozorog, ki presenetljivo ni zbežal. Seveda sem fotoaparat skoraj v paniki nažigal do konca. Ko sem se poskusil malce približati, je skočil na bližnjo skalo in poziral tako dobro, kot bi ga sam želel postaviti v kakšnem studiu. Ker ni zbežal sem imel nekaj časa, da sem lahko vse nastavil, ter dobil tudi zadovoljivo ostrino. Ekspozicije namerno nisem navijal pretirano, saj sem želel prikazati še nekoliko bolj svežo in jutranjo atmosfero. V takšnih trenutkih je najboljši prijatelj točkovna meritev ekspozicije. Detajli pa so najbolje vidni točno tam, kjer sem jih želel. Čudovit trenutek.

Do vrha je pot dobro zavarovana, je pa tudi precej izpostavljena. Tisti, ki ima strah pred višino, vsekakor nima kaj iskati tukaj. Skala je groteskno zlizana in gladka, torej ob večji vlažnosti tudi izjemno drseča, nadležno pa je tudi nenehno umikanje planincem, ki gredo v nasprotno smer. Na momente se vrsta zabije in za nekaj trenutkov drug drugega bebavo gledamo kdo se bo umaknil.

Do vrha malega triglava je na trenutke še najbolj neprijetno in malo je trajalo, da sem se navadil pogledov na epske prepade. Med lezenjem v skalo nisem veliko fotografiral, saj nisem želel na plano vleči aparata in delati gužve. No, pa tudi stiskalo me je malo na momente. Takole se iz najvišjega Slovenskega vrha vidi Kredarica. Od vrha Malega Triglava pa do Triglava, čez greben ni težavno. Po kakšni uri in pol sva prispela do vrha in zagledala Aljažev stolp.

Takole se iz najvišjega Slovenskega vrha vidi Kredarica.

Seveda pa ne gre brez klišejske fotografije ob Aljaževim stolpu. To fotografijo je naredil Davor in je ok. Skupaj pa naju je fotografiral gospod, ki to ni najbolje naredil. Ko nekomu porineš v roke DSLR aparat, in še to s fiksnim 35 milimetrskim objektivom s katerim je potrebno malo skakati naokoli, je kar nekaj možnosti, da nekaj ne bo štimalo.

Na vrhu nekaj fotografij, štempl v knjižico in nazaj dol. Dol je šlo hitreje. Sprva sem mislil, da bo dol veliko bolj grozno ampak se je na koncu izkazalo za ravno nasprotno. Takole izgleda pogled navzdol proti Malemu Triglavu. Lepo se vidi greben, ki ga prečkamo.

Kot vedno, se je pot navzdol peklensko vlekla. Sicer vedno povem, ampak res mi je veliko ljubše hoditi v klanec kot nazaj dol. Ko sva prispela nazaj do Kredarice pa sem opazil, da so moji pohodniški čevlji dosegli svoj rok uporabe. Podplat je pričel odstopati kar se je poznalo tudi na sami udobnosti koraka. Nekaj selotejpa je poskrbelo, da je šlo nazaj do Pokljuke.

Ko na plan potegneš hrano ali pijačo, in samo za trenutek pokažeš malo dobre volje ovcam, te okupirajo.

Torej, zame je bilo to prvič. Je bil to najlepši izlet do sedaj? Verjetno ne. Je bil najtežji? Tudi ne. Je bil pa super in vreden obiska. Razgledi in sama pokrajina skozi celotno pot je izjemna. Še posebej lepo je, če si vzamete čas in prespite na Kredarici ali pa na Planiki. Tako boste lahko uživali tudi takrat, ko bo najlepše in se čari narave zares najbolj pokažejo – ko zahaja sonce in svetloba postane manj intenzivna, pričara pa tiste prave barve. Sigurno se bom še vrnil, čeprav tokrat po kakšni drugi poti. Dan ali dva kasneje se je celo pisalo o tem dnevu, saj je bil obisk Kredarice nor, noro veliko pa je bilo tudi prekletih imbecilov in posledično tudi smeti. Neotesanost ljudi nima meja. Na poti navzdol sem se nekajkrat čudil. Človek se dejansko lahko spravi srat meter stran od planinske poti, izpostavljen vsem na oči, brez intimnosti. O tem so pričala gomila dreka in cekret papirja ob poti. Kakšna kriza mora to biti, si niti nočem predstavljati. Ali pa gre samo za neotesanost, ker je veliko bolj verjetno.

Kakorkoli, čudovito in sproščeno preživet vikend, v super družbi. Baje, da sem šele sedaj pravi Slovenec. O tem naj bi pričali trije udarci čez rit na vrhu Triglava. Je štrik zraven nesel …

Objavljeno v petek, september 8th, 2017 ob 10:45

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.