Velika planina je ena tistih destinacij, ki jo je moč videti na vsakem turističnem plakatu ali brošuri, ki želi turistu prikazati (prodati) lepote Slovenije. Posledično gre za zelo turistično destinacijo. Obiska sem se kar nekaj časa otepal kot hudič križa. Največ zato, ker sem bil 100%, da je to ena tistih točk, kjer ljudje s sedežnicami hodijo v hribe, s pirom v rokah frcajo čike na travnike, v planinski opremi zadnjega trenda; pa tudi kakšna s petkah bi se našla; na vrhu pa potem brez vsakega občutka za bonton smeti povsod naokoli … Mogoče nekaj takega, kot če greš v fitnes, kot začetnik, in ti gredo skrajno na kurec tisti egocentrični otečenci, ki večino časa hodijo okoli in govorijo ter pametujejo, ne pospravljajo za seboj uteži, ne uporabljajo brisače itd. Sicer ne vem od kod sem dobil te blodnje, ampak verjetno na nečem že temeljijo. Mogoče iz izkušenj na kakšnem zelo priljubljenem lokalnem hribu, ki v nedeljo popoldan bolj spominja na modno revijo ali kakšen BTC, kot kaj drugega. Mogoče sem pa samo stari in tečen. No, to nedeljo sva šla, in to na mojo pobudo!
Ker je bil to prvi hribovski izlet tudi za Nežo, sva se tudi midva do hotela peljala z gondolo. Delno tudi zato, ker se še nisva nikoli prej. Kar impresivna vožnja. Voznik gondole je povedal, da je še posebej zanimivo ob kakšni nenadni nevihti, ko v zajle useka strela. Je pa menda bolj varno od letala. Zadnji bolj dramatični zaplet je bil menda nekje v osemdesetih, ko je zadeva obstala sredi poti zaradi izpada elektrike. Sedaj, ko imajo tudi dizelske pomočnike, to ni več mogoče – dol te spravijo tako ali drugače.
Kaj naj rečem? Velika planina je super, zelo lep kos Slovenije, nisem srečal niti ene v petkah, niti pozerjev ni bilo, smeti še manj. Očitno je šlo le za moje blodnje in posploševanje. Videl sem nekaj gorskih kolesarjev, ki so upravičeno uživali saj je destinacija za kolesarjenje vrhunska. Upam, da se v kratkem vrnem z gorskim kolesom. Za hojo je pot prijetna in nič zahtevna. Nuša je – kljub tečnarjenju s ponudbami, da lahko jaz -, vztrajala, da Nežo nosi ona. Tale “kenguru” ali kako se reče tej torbi, je izredno priročna zadeva.
Za fotografijo je kar nekaj spektakularnih razgledov, ki bi jih bilo vredno izkoristiti ob kakšnem sončnem zahodu ali pa zgodaj zjutraj, ob vzhodu, ko je svetloba najboljša, zato pridem letos divje kampirati. S fotoaparatom sem seveda težil, a zdi se, da nekoliko manj kot ponavadi, še vedno pa dosti, da grem na momente človeku na živce. Seveda se je celoten izlet do neke mere spremenil v foto seanso. In za spremembo sem tokrat tudi jaz na kakšni fotografiji!
»Tjale gor pejt! Bo fajn slika.« je slišala nemalokrat. Je pa res nastalo kar nekaj lepih fotografij za v družinski album.
Na vrhu se odprejo tisti čudoviti pogledi na planšarske pašnike in bajske kočure, ki krasijo turistične brošure. Glede na to, da je bila sončna nedelja, ravno prav hladna, je zanimivo, da ni bilo videti skoraj nobenega razen krav, pričakoval sem gužvo. Prav poseben filing pa je, ko tam na epskih travnikih, gledaš svojo izbranko kako doji tvojega otroka. Prekleto lepo se je bilo uleči na travnik in študirati o ničemer, gledati v oblake in poslušati kravje zvonce.
Na poti nazaj pa tale žalostni pogled:
Nekdaj super prenočišče in gostilna razpada, menda že od leta 2002. Glede na to, da je na resnično epski lokaciji, zelo turistični, s še bolj epskim razgledom, me čudi, da se ne najde nihče, ki bi tole prevzel in porihtal. Je pa voznik gondole potem razložil, da je sedaj menda »eden tujec je zares zainteresiran« – klasična Slovenska zgodba. Bodo že tujci kupili in porihtali. Je pa res, da je bolje, če kupi tujec in zrihta, kot pa da pustimo sramotno razpadati.
Še ena brez naše malenkosti.
